Mlado za staro šaro

Ponovno se približujemo koncu leta in zdi se, da smo še včeraj nazdravljali številki 2013, zdaj pa se ta že počasi poslavlja. Četudi čas beži mimo nas z neverjetno hitrostjo, pa lahko z gotovostjo trdimo, da je stanje v naši mali državi ostalo enako, redke spremembe, ki se nam obetajo, pa žal ne obljubljajo ravno svetle prihodnosti. Seveda bo najbolj kratko potegnila ravno mlajša generacija, razen tistih, ki imajo dovolj močno mrežo vez in poznanstev, da jim je služba praktično zagotovljena še pred zaključenim šolanjem. O slednjih tokrat ne bom govoril, saj bi se zgolj ponavljal, zato bom pozornost namenil tistim mladim, katerih glas je obmolknil ali pa ga želimo vsi (namerno) utišati.

Največja dilema, s katero se srečujejo mladi v današnjem času, je predvsem osamosvajanje. Zdi se, da vse tiste stvari, ki so bile našim staršem samoumevne (zaposlitev, družina), dandanes postajajo neke vrste privilegiji, skoraj sanje. Zgodba o uspehu v Sloveniji že dolgo ni več zaznamovana s pridobitvijo izobrazbe in poštenim delom, ampak je vse pogojeno z oblikovanjem mreže vez in poznanstev, strankarskega oportunizma (princip če-si-naš-službo-imaš) in poudarjanjem moči elitizma znotraj slovenske družbe. Realnost je takšna, da mnogo mladih, ki se pri iskanju zaposlitve ne morejo zanašati na vplivne sorodnike in politične veljake, po končanem šolanju pristane na cesti in so s tem prepuščeni samemu sebi, redki »srečneži« pa mogoče uspejo dobiti službo za določen čas, kjer opravljajo zanje ponižujoča dela za nizke honorarje, pa še te delodajalci izplačajo, če so dobre volje. No, elita, ki je znana po tem, da živi v svojem milnem mehurčku in ni sposobna vzpostaviti stika z realnostjo, bo kakopak trdila, da so si mladi za takšen slab položaj krivi sami, ker se preprosto ne znajdejo ali pa – še bolje! – so preveč razvajeni, da bi poprijeli za vsako delo. Gre v bistvu za povsem preprost načrt; če se mladim ne upa povedati resnice glede slabe prihodnosti, je treba nanje zvaliti krivdo, jih označiti za krivce lastne bede, demoralizirati, stisniti v kot in spraviti v stanje popolne apatičnosti. Sčasoma njihov glas razočaranja ponikne in problem je rešen – po slovensko, kakopak.

Če se nihče ne pritožuje, je potem očitno vse v najlepšem redu. Logično!

Pa da ne bom krivičen; nekateri se celo trudijo, da bi javnosti obrazložili položaj mladih brezposelnih s pomočjo različnih okroglih miz in delavnic na to temo. Tudi sam sem se udeležil nekaterih dogodkov, a sem jih vedno zapustil rahlo razočaran, saj so bili za govornike povečini postavljeni vsi, razen tistih, katerih glas bi v bistvu rad slišal – glas mladih brezposelnih. Na odru sem tako gledal razne psihologe, motivatorje, politike, predstavnike Zavoda za zaposlovanje, strokovnjake za to in ono, prodajalce megle in celo vrače (ne sprašujte!), ki so eno uro nakladali o tem, kako bi morali mlade motivirati za delo ter prišli do sklepa, da zanje prihodnost ni rožnata. S takšnimi pogovori ni sicer načeloma nič narobe, ampak če poslušamo eno in isto nakladanje že zadnjih deset let, je več kot očitno, da tisti, ki na odru predstavljajo interese mladih brezposelnih, nimajo niti najmanjšega pojma o obravnavani problematiki. Meni se zdi precej bolj logično to, da bi za govornike na tovrstnih okroglih mizah povabili tiste, katerim so ta srečanja tudi namenjena – mlade brezposelne. Mene osebno niti najmanj ne zanimajo žuganja raznih »strokovnjakov«, ki niso preživeli niti enega dneva brezposelnosti in obupa, pa se kljub temu obnašajo kot napihnjeni glasniki razočarane generacije. Ob tem pa se tudi spomnim na absurdno situacijo izpred nekaj let, ko je svetovanja za mlade brezposelne vodila oseba iz političnega življenja, kateri so nekaj tednov pred tem dokazali, da je njen stranski šef mimogrede priskrbel službo njeni hčerki. No, mogoče pa je bil to namen njenih svetovanj; pojdi v politično stranko, prodaj svoja načela in se klanjaj njenemu vodji, pa boš po hitrem postopku dobil službo.

Moje božično in novoletno voščilo tokrat namenjam predvsem mladim brezposelnim, ki ne vidijo več izhoda in perspektive. Ne pustite, da vaš glas utone v množici in ne dovolite, da vam bodo pohlepne elite požrle pogum, kajti ravno to hočejo doseči; da bi s sklonjenimi glavami čepeli v svojem temnem kotu, medtem ko bi se one še naprej pridno nažirale z denarjem. Pa srečno in pogumno leto 2014 želim!

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani