Tudi Zasavje priskočilo na pomoč prizadetim v poplavah!

Sredi maja so se nad deli Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter Srbije za dva dni odprli oblaki in povzročili poplave, kakršnih v teh krajih ne pomnijo. Pod vodo je bilo območje, ki je po površini merilo za kar nekaj Slovenij. Opustošenje ki so ga povzročile je preseglo zmogljivosti matičnih držav, a ljudje v tej nesreči niso ostali sami. Val iskrenega sočutja z žrtvami ujme je zajel vso Evropo, še posebno številčno so se odzvali dobri ljudje v Sloveniji. Trboveljčani nismo bili nobena izjema.

Hrano, oblačila, posteljnino, higienske pripomočke in ostalo pomoč so občani začeli zbirati na raznih lokacijah (podjetja, društva, šole,…), spet drugi so pomagali z denarnimi prispevki. Nekateri požrtvovalni posamezniki so se potrudili v prvih dneh po katastrofi sami dostaviti pomoč na ogrožena območja, kljub nejasnostim glede obmejnih formalnosti. Velik del materialne pomoči je zbral Rdeči križ v svojem začasnem zbirnem centru v prostorih nekdanje trgovine Modiana na Kešetovem (prostor je odstopil Mercator). Zbrano pomoč so zaposleni na RK in prostovoljci nekaj dni sortirali, pakirali in ustrezno popisali, da je bila pripravljena za prevoz do krajev, kjer so jo potrebovali. Prva pošiljka je krenila na pot 30. maja, skupaj s konvojem pomoči, ki ga je zbral RK iz Zagorja. Trboveljski gasilci so nam dan prej pomagali do vrha napolniti kombi s prikolico. Kot prostovoljec sem se javil, da bom spremljal pošiljko, ki je bila namenjena v Doboj (BiH), mesto ki ga je povodenj hudo zdelala.

poplave-pomoc-doboj (3)

 

Šofer Marko (Samba trans) me je okoli pol treh zjutraj pobral v Trbovljah. Najin prvi cilj je bilo počivališče ob avtocesti, nedaleč od Krškega, kjer naj bi se okoli 4. ure srečala s kolono, ki je na pot krenila iz Zagorja. Praznina na cestah v tej zgodnji uri nama je omogočila, da sva do tja prišla precej pred predvidenim srečanjem, tako da sva imela čas za prvo jutranje okrepčilo in še zadnjič preveriti tovorne listine in vse označbe Rdečega križa na vozilu in prikolici. Humanitarna pomoč je v vseh prizadetih državah več kot dobrodošla, mednarodna organizacija kot je RK pa uživa še toliko večje zaupanje pristojnih služb na meji. Opremljeni s ustreznimi listinami Rdečega križa smo lahko upali, da nas na meji ne bodo zadrževali več kot je nujno potrebno. Vmes so že prispeli tudi Zagorjani. Po kratkem posvetu se je formiral konvoj vozil, vsi udeleženci pa smo se opremili z oblačili v razpoznavnih barvah Rdečega križa, da je bila naša misija vsem znan že na daleč. Mejo s Hrvaško smo prečkali brez težav, prvi sončni žarki novega dne so nas pozdravili nekaj kilometrov vzhodno od hrvaške prestolnice. Avtocesto smo zapustili pri Slavonskem Brodu, kjer smo prečkali mejo med Hrvaško in BiH. Na hrvaškem mejnem prehodu smo morali pred izstopom iz države sestaviti izvozno deklaracijo, medtem ko je carinik na drugi strani Save, v Brodu, zgolj na kratko preveril, ali se tovor ujema s tistim, kar je bilo zapisano na tovorni listini.

poplave-pomoc-doboj (4)

Na prvi bencinski črpalki preko meje se je konvoj, ki so ga obmejne formalnosti razbile, ponovno zbral. Čakalo nas je še okoli 60 km poti do Doboja po glavni magistralni cesti, preko Dervente. Promet v jutranjih urah še ni bil tako gost, tako da je vožnja potekala tekoče. Sledov povodnji je bilo presenetljivo malo. Z izjemo nekaj še vedno poplavljenih kosov zemlje pri Brodu in ostankov vreč s peskom, ki so jih polagali ob katerega od mostov čez lokalne vodotoke, je okolica dajala vtis, da vse teče normalno. Trgovine ob poti so bile odprte, na vsake 3 km je bila ob cesti bencinska črpalka, malo manj pogosto kakšen servis za izpušne cevi. Ti kraji ob cesti so se na srečo najhujši povodnji izognili, pravo razsežnost katastrofe zato človek dobi šele v trenutku, ko vstopi v sam Doboj. Na nekaterih mestih je voda dosegla 4 do 6 metrov višine, poplavila je mestne ulice, zelenice, vdrla v kleti in pritličja stavb, celo nižje ležeca nadstropja niso bila varna pred vodo. Zagorjani, ki so bili v Doboju že drugič, so povedali, da mesto daje že veliko boljši vtis kot pred tednom dni, ko se je čiščenje ulic in sanacija šele začela. Takrat je bilo mesto popolnoma nerazpoznavno. Ob pogledu na travnate površine in robove cest, kjer je še vedno ležala plast mulja in kupe uničenih predmetov, ki se jih je dalo najti v vsaki ulici, sem si lahko samo misli, s kakšno močjo je tu divjala povodenj.

poplave-pomoc-doboj (2)

Medtem ko smo pred občinsko zgradbo (katerih spodnje prostore je zalila voda) čakali na navodila, kam naj odpeljemo zbrano pomoč, so se ob naših vozilih začeli ustavljati mimoidoči. Nekatere je zanimalo od kod prihajamo, drugi pa so nas prosili, ali bi jim lahko dobili kaj malega od tega, kar smo pripeljali s seboj, predvsem zaščitne maske in rokavice. Ne brez razloga: ta dan je bil k sreči oblačen in dokaj hladen, ob pripeki bi še kako občutili smrdljiv vonj, ki se širi od ponekod še stoječe vode, mulja in naplavljenih odpadov. Pred smradom in možnimi bolezenskimi klici se je prebivalstvo v Doboju skušalo zaščititi z maskami. Gotovo ljudje, ki so prosili za pomoč niso imeli slabih namenov in so zares potrebovali to, za kar so nas prosili. Vendar deljenje pomoči ni bilo več v naši pristojnosti, temveč je zanj skrbela lokalna skupnost. Med čakanjem pred občinsko stavbo smo opazili, da ljudje hodijo sem po potrdila, s katerimi nato na prevzemnih točkah dobijo svoj delež pomoči. Te točke smo med vožnjo po mestu zlahka opazili, saj se je pred njimi vila dolga kolona ljudi. Na naših tovornih listinah je bilo zabeleženo, da se bo tovor predal lokalni izpostavi Rdečega križa, ki je morala prejem potrditi, sicer bi lahko imeli težave pri ponovnem prečkanju meje. Tako smo morali s težkim srcem ljudem povedati, da sami (žal) ne smemo deliti stvari, ki smo jih pripeljali.

poplave-pomoc-doboj (5)

Prvi del naše humanitarne pomoči smo predali lokalnemu zdravstvenemu domu. Tudi na tej stavbi, kot vseh v mestu, se je na fasadi jasno videlo do kam je segla voda. Čeprav je ploščad zdravstvenega doma za en nivo višje kot ulica, je poplavni val segel do prvega nadstropja. Tu smo izkrcali sanitetni material, razkužila, rokavice in mleko, ki so ga bili v doma še posebno veseli, saj jim ga je na otroškem oddelku že pošteno primanjkovalo. Nato smo se s preostalim tovorom odpravili na drugi konec mesta, v skladišče Rdečega križa. Vozili smo se mimo Grand hotela, pred katerim se je sušilo nekaj pohištva iz hotelske avle, ki jo je preplavila voda in mimo več delovnih ekip, ki so čistile nesnago s pločnikov in cestišča. Pred neko cerkvijo ponovno dolga kolona ljudi, ki je čakala na pomoč. V skladišču smo morali nato tudi sami pomagati, da je raztovarjanje steklo hitreje, saj za razkladanje ni bilo na voljo niti enega viličarja. S skupnimi močmi nam je uspelo naših 5 kombijev razložiti v slabi uri, za nami pa sta že čakala vlačilec in tovornjak s pomočjo iz Nove Gorice, okoli skladišča sem opazil tudi nekaj prostovoljcev RK iz Nizozemske. Žal preveč časa za klepet z domačini ni ostalo, ker se nam je mudilo nazaj domov.

poplave-pomoc-doboj (1)

Pogled na Doboj po poplavi morda res ni najlepši, a vseeno sem mesto zapuščal zadovoljen in z dobrim občutkom. Seveda ne zaradi lepot (sicer v normalnih razmerah lepega) mesta, temveč zaradi občutka da sem, pa čeprav neznatno, pomagal pri lajšanju stiske ljudi, ki jih je doletela nesreča. Prepričan sem, da so podobno čutili tudi ostali v naši odpravi. Ko se toliko ljudi znajde v stiski in imaš možnost, da jim pomagaš, to ni več stvar izbire, temveč človekova dolžnost. Naj ta solidarnost, ki smo jo pokazali neposredno po poplavah ne utone hitro v pozabo, saj bodo ljudje na prizadetih območjih našo pomoč gotovo še potrebovali. Vsem, ki so pomoč darovali ali na kakšen drug način pomagali ogroženim se iskreno zahvaljujemo.

Bogdan Šteh
Prostovoljec Rdečega križa Trbovlje

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Scroll to top