Strah

Strah je naravno čustvo. Nič manj ali bolj od npr. veselja, ljubezni, jeze. V zmerni količini je tudi to čustvo koristno in nujno. Če pa v našem vsakdanu prevzame vodilno vlogo, mu ne rečejo zaman celo orožje za množično uničevanje. Namreč, vse grozote in nasilja, ki so se in se še dogajajo, temeljijo na strahu.

Aktualni dogodki še toliko bolj pozivajo, da nekaj besed posvetimo ravno temu čustvu. Strah izhaja iz nevednosti. Nevednost je plod premalo dela na sebi (samospoznavanju in reševanju preteklih travm) pa tudi premalo vsakodnevnega vlaganja v prave vrednote. Če tega človek ne izvaja, zapade v anksiozna stanja/zavrtost in nevroze (kaj slabega se mi bo zgodilo) ali pa depresije (večnega obžalovanja stvari iz preteklosti). Vse to pa izjemno spretno izrabi sistem, ki je človeški um zelo dobro naštudiral. Ta spretno ponuja instantne dopaminske rešitve, ki nas dnevno polnijo z umetnimi občutki sreče in nam tako vsaj za nekaj časa pomagajo pozabiti na prej navedene tesnobe in nevroze. A nas hkrati naredijo od njih tudi odvisne. Kupi to in to, pa boš za toliko in toliko časa srečen. A žal se tiste prave notranje sreče in miru ne da kupiti. In ne more odgnati prej navedenega nezmernega strahu. To lahko stori le samospoznavanje: delo na sebi (na umu, telesu in na duhu) ter posledično rednemu vlaganju energije v izboljšanje odnosov – kaljenju v kakovostnem komuniciranju (konjički in druge družabne aktivnosti v živo), razumevanju sočloveka, razumevanju pomena narave in živih bitij ter zavedanju pomena zmernosti, sočutja in solidarnosti.

Vse bolj je izkoriščanje človekove nevednosti razvidno tudi na političnem parketu, na katerem politiki – na račun nevednosti – s strašenjem ljudi na različnih področjih nabirajo svoje glasove, namesto da bi jih z rešitvami, s strokovnostjo in cilji za človeka in naravo. V preteklosti terorizem, nato podnebne krize, zdaj virus. Kaj sledi? In predvsem tisto bistveno: v kolikšni meri bomo ob tem spuščali v svoje vsakdane preveliko količino strahu in se pasivno predajali nevednosti, v kolikšni meri pa smo še sposobni zgoraj navedeno dojeti in strah ponovno spustiti na tisto zdravo raven? Začeti spoznavati sebe, aktivno raziskovati, izmenjavati mnenja brez obsojanj, se učiti ter s tem še uspeti uvideti vso lepoto v raznolikosti družbe in narave, ki jo svet okrog nas ponuja? Vse izhaja iz dveh pojmov: strahu in ljubezni. Strah se rojeva iz nevednosti. Ljubezen na učenju in kaljenju v pravih vrednotah.

Edino delo na sebi omogoča razvoj empatije do te mere, da smo lahko med seboj solidarni. Bodimo vedno odprti za nova znanja in nikoli ne posplošujmo. To odpira veliko vrat. Ne bojmo se zmotiti, saj nas ravno napake največ naučijo. Tudi če kaj izrečemo, kar se dokaže, da ni res. Pa kaj. Pomembno je, da se napaka popravi in da se iz tega kaj naučimo.

Marie Curie je nekoč dejala: »V življenju se ni treba ničesar bati. Treba je samo razumeti.«

 

Avtor: Alen Baumkirher

FOTO Vir fotografije: www.omra.si

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Scroll to top