»Moje razmišljanje po dobrodelnem koncertu«
Na minuli petek se je v Delavskem domu Trbovlje v organizaciji Gimnazije in ekonomske srednje šole Trbovlje odvil dobrodelni koncert, na katerem so se z vstopnino zbirala sredstva za dva »sončka« – Jakca in Erazma. V nadaljevanju prispevka je glavna organizatorka koncerta, prof. Manca Hribar, strnila svoje misli o samem projektu.
Strah – upravičen: polprazna dvorana. Na koga sem jezna? Nase? Na naivnega idealista v sebi, ki kljub mojim letom verjame, da se dobro vrača z dobrim? Ali na ljudi, ki jih ni bilo?
Kako naj vzgajam svoje dijake, da ne živimo v Gogi? Ko vsi samo jamrajo in jamrajo in jamrajo … Ne naredijo pa nič zase, ker bi s tem naredili tudi kaj za druge. Dobrega. Mogoče, če bi crknila tudi sosedova krava … In potem me kdo celo pokliče, da karto je kupil, na koncert ga pa, žal, ne bo. Zakaj ne? Mar je petek svet za to, da se zvečer razlezeš na kavču in daš do nedelje popoldne, ko te zbode misel na delovni ponedeljek, vse štiri od sebe? Sovražim tako vegetiranje. Tudi pri sebi. Ljudje res verjamejo, da je dobrodelnost denar. Nakažeš kar po telefonu nekaj evrov in si lahko ponosen nase. Daješ.
Ne smem misliti na tiste, ki jih ni bilo. Ampak boli me, da izpostavljamo starše. Njihov svet je drugačen svet. Pomagati bi jim morale druge institucije, ne bivša šola.
Vedno, kadar pripravljam kako večjo stvar, s katero živim mesece, se mi v misli vpletejo citati, drobci iz znanih besedil. Postanejo nekakšna metafora mojega dela. Koncert za Jakca in Erazma sem spontano, ne vem, kako, povezala s Prešernovo Zdravljico. Staromodno. Prešeren sploh ni »moj« pesnik. Ampak zadnja kitica me je ganila. Čakala sem »dobre ljudi«, ki bodo sedeli v dvorani in nazdravili svoji dobrodelnosti. Celo nagovorila bi vse, »ki dobro v srcu mislimo«. Potem pa prazni stoli in občutek zgroženosti, kako malo je teh dobrih ljudi.
Tole razmišljanje bi morala nekam poslati, nekje objaviti, vsaj nekomu povedati (Katri ne, z njo sva preveč povezani, naravnani druga drugi v pričakovano podporo). Da bi komu stopila na repek – ne da bi se razkokodakal z napadom (ki je najboljša obramba) pravih in nepravih ugovorov. Da bi šel naslednjič na prireditev.
Verjetno sem pričakovala preveč, ker je bil odziv ob prvem koncertu tako množičen. Tudi popoldanska generalka je naredila svoje … Pa kljub vsemu: da se toliko mladih odzove vabilu k sodelovanju! Vito vedno pravi, da je to bogastvo mojega poklica: vidiš, začutiš sadove svojega početja. Mladi res vračajo. In ko jih gledaš v zaodrju, živčne zaradi nastopa, samozavestne, ker so sposobni, prestrašene, ker kljub izkušnjam vedno znova zaznajo neko nesigurnost v sebi, … , takrat veš, da ima tvoje početje smisel. To, da se odzovejo vabilu in sodelujejo na dobrodelnem koncertu, je vredno spoštovanja. Rodi zaupanje v mlade in vzpodbudo za delo z njimi. Mirne duše bi vabilo prezrli, ga celo odklonili. In to je dobrodelnost! Tako rada bi, da bi cela dvorana začutila to pozitivnost – ko daješ, si preprost, hkrati bogat in srečen. (Vidiš, Aljaž, to so besede Andreja iz Tolstojevega romana in Gradnikovo prepričanje – v svetu literature sem doma, na tleh tehnike in glasbenih zvrsti pa sem bosa – zato oprosti za zmedo, ki je nastala in je mogoče v tebi ubila del zagnanosti …)
Danes je že nedelja. In jutri, ko bom spet v razredu in me bo par ali dva para oči kritično, zvedavo-izzivalno opazovalo, bom vedela, da delam prav. Mogoče mi bo kdo celo citiral Cankarja. In takrat bom lahko spet delala načrte, kako bom še povezala svoje delo z mladimi …
