Modra štrajkarska čelada

Stavka je za nami, noči, ki so bile dolge vsem naj bi se sedaj skrajšale, a zame kot zgleda to ne velja. Še vedno sem pokonci, čas kot da je takšen kot je bil pred dnevi, ko smo s kumerati bedeli in čakali kdaj bo kdo zaspal. A prav tako kot tiste noči, sem bil jaz tisti, ki se preprosto nekako nezavedno ni predal moči noči. In ta trenutek vam bom zapisal včerajšnji dogodek, ki se veže na četrtkov prihod iz jame.

Lahko bi vam pisal tisoč in še več besed o tem kakšni občutki so šli skozi mene ob pogledu na te ljudi, ki so nas tako slovesno in težko pričakujoče sprejeli. Lahko bi vam pisal celo še več, pa ne bom. Edina kar vam lahko zapišem je NEPOZABNO. In niti malo mi ni žal, da sem sprejel vlogo povezovalca ob prihodu. Obrazi žena, mater, srečnih otrok in vseh prijateljev ter prijateljic so mi dali moč, da brez priprave vzamem mikrofon in nagovorim vse navzoče, ne da bi moral misliti o tem kaj naj povem. In v vsej tej sreči sem poklonili tudi svojo čelado, ki sem jo imel na štrajku. Čeprav sem želel v prvi vrsti čelado pokloniti bodisi Neli ali Igorju, sem jo na koncu poklonil osebi, katero navzklic temu, da se ne vidimo veliko, iskreno spoštujem. Tanja je dekle, ki v življenju ve kaj hoče in točno ve kaj nekaj pomeni. Bila je vesela darila in ponosno (punca je taprava rokerca) je hodila s to čelado in fotoaparatom po prizorišču dogajanja v Hrastniku.

Doma pa so me pričakali moji trije angeli in me objeli kar skoraj med samimi vhodnimi vrati. Čustva, ki so tekla skozi mene so bila kriva, da sem le stežka zadrževal solze. To je moja družina in zanje bi tako kot vsak oče in mož dal življenje. Vprašanja so kar deževala in na vsako sem našel odgovor, le na vprašanje sina, mojega Jacksona, je bilo zares težko odgovoriti. Vprašal me je: “Oči, kje pa imaš svojo čelado??” Odgovoril sem mu, da sem jo podaril osebi, ki je veliko pomagala pri organizaciji podpore rudarjem. Gledal me je, žalostno odgovoril “Aja..” in v srcu me je pošteno zapeklo. Moj sin me je čakal, da mu prinesem čelado … tisto pravo knapovsko, s katero me je nekajkrat videl na televiziji. Ni bil jezen, a v sebi sem vedel, da mu je hudo.

Včeraj v petek pa sem se v prostorih MCT-ja v večernih urah dobil z fotografom Zoranom, da mu predam USB ključ. Že prej mi je ob moji prošnji obljubil, da mi bo podaril njegove slike s stavke. Razvila sva lep pogovor o sami stavki in vsem obstranskem dogajanju in v enem trenutku mu je zazvonil telefon. “Tukaj sem pri MCT-ju, z menoj pa je Darko.” je dejal v slušalko, naslednje pa je bilo ” Super, pridi.” Ko je spravljal svoj GSM mi je dejal, da je klicala Tanja in da pride čez par minut. In res je prišla, nasmejana kot vedno, navihana rokerca z močnim karakterjem. Jap, to je ta Tanja, če vas zanima piše se Brglez, punca, ki bi morala živeti v zlati dobi starega rocka.

Ob sproščeni debati mi je v nekem trenutku dejala: “Veš stari, nekaj imam za kar mislim, da ne pripada meni.” Sprva nisem vedel kaj misli, ko pa je omenila četrtkovo popoldne sem takoj vedel, da misli na tisto mojo modro čelado z datumskim zapisom stavke. “Glej Tanja, podaril sem ti jo in nerodno je sedaj to jemati nazaj.”: sem dejal.

Sama pa je ponovila, da je čelada že v samem začetku pripadala drugemu, ne njej. V tem trenutku je iz MCT-ja prišel tudi moj Jaka, ki se je udeležil neke zabave v organizaciji MCT-ja. Najin pogovor sva, tako na tiho, saj veste, malce prekinila, spreobrnila in počakala, da se je Jaka vrnil nazaj med prijatelje in prijateljice. Nato je dejala, da jo tako skrivoma spraviva v moj avto. In sva tudi jo, a sem ji kasneje dejal, da naj sama da Jakatu čelado. Ob njegovem ponovnem prihodu ven, ga je peljala do mojega avtomobila in mu iz prtljažnika položila čelado na glavo. Nisem slišal njenih besed in nisem videl njegovega odziva takoj, ker sta bila malce v temi, a že nekaj njegovih korakov na svetlo mi je omogočilo, da sem videl njegove velike modre bleščeče oči, ki so sijale od sreče. Tudi moje so sijale, le da so bile polne tekočine, ki včasih prileze v kapljah na dan. Ko je sedel poleg mene, je bil tako ponosen, da je kar žarel. Ko je prišel čas za njegov odhod proti domu, sem mu dejal, da lahko čelado domov peljem v avtu, a mi ni pustil. Nadel si jo je na glavo in z nasmehom na ustih dejal: “Jo bom kar jaz nesel, takole.” Ni ga bilo niti malo sram, da bi tako odšel, Tanja pa je dejala: “JA, TO PA JE OD KNAPA SIN.”

Več ni potrebno pisati, edino kar mi ostane je samo to, da sem neizmerno hvaležen Tanji. … Tanja, hvala ti! 😉

Fotografija: Facebook

Darko Kunič pa je ob dnevu poezije z nami delil še nekaj misli: