Medgeneracijsko sodelovanje

Literarni prijatelji pri DU Trbovlje imamo kar veliko skupnih točk. Poleg tega, da uživamo v mesečnih srečanjih z našimi zvestimi obiskovalci, jim predstavljamo uveljavljene in manj znane ustvarjalce in po potrebi tudi zapojemo nas povezuje tudi to, da smo v otroških letih skoraj vsi obiskovali Vodensko šolo.

Danes je to šola Alojza Hohkrauta, a njena prijetna domačnost, ki daje zavetje vedoželjnim in ustvarjalnim učencem ter predstavlja izziv predanim učiteljicam, je še vedno takšna kot je zapisana v naših spominih. Zato ni čudno, da smo se tudi letos odpravili na obisk – na medgeneracijsko srečanje kot se danes temu reče.

Kljub temu, da sem bila na tej šoli učenka, učiteljica, vodja in nazadnje sem s te šole odšla v pokoj, sem imela kar nekaj treme. Spraševala sem se, kaj pravzaprav učenci pričakujejo in kako bomo našli pot v njihova srca.

Ob vstopu so nas pričakali s toplim aplavzom, videlo se je, da so nas že nestrpno pričakovali, da so pripravljeni na naše srečanje.

Vida, ki je povezovala program jih je motivirala s prikupno pravljico o sovici, ki ni mogla razumeti kakšna hiša stoji na Vodah, da je podnevi en sam živžav, ponoči pa vse ugasne in utihne. Tako smo skozi pripoved skupaj prišli do spoznanja, da to ne more biti drugega kot šola – naša šola.

V nadaljevanju je naše srečanje potekalo tako kot smo načrtovali. Vsak izmed nas se je predstavil, razkril drobec iz svojega življenja. Ni manjkalo spominov in ugotovitve, da so bili pred šestdeset in več leti res drugačni časi, a otroci so v vsakem obdobju enaki – radovedni in vedoželjni. Z zanimanjem so nas poslušali, potem pa so nas presenetili s svojimi literarnimi dosežki – pesmimi, ki so jih napisali ob kulturnem prazniku. Naša članica Katarina jim je zapela pesem Stoji učilna zidana…, ki je učenci niso poznali, a jim je bila všeč. Nazadnje pa smo – za dobro voljo še skupaj zapeli Kekčevo pesem.

Preden so se učenci razkropili v svoje učilnice, so imeli še eno presenečenje. Čestitali so Tinetu ob njegovi 90-letnici in mu podarili grafiko Jožeta Potokarja – Na Njivi.

Malo smo še posedeli ob pogostitvi in klepetu z učiteljicami ter se poslovili zatopljeni vsak v svoje misli. Ena pa je bila vendarle skupna vsem – doživeli smo nekaj lepega, nepozabnega. In obljubo, da se še kdaj vidimo bomo vsekakor držali saj smo prepričani, da je povabilo prišlo iz srca.

Z učenci in učiteljicami šole Alojza Hohkrauta smo se družili Literarni prijatelji Andrej, Jože, Tine, Mili, Vida, Katarina, Cvetka, naša občutja pa sem za vas opisala Marina Benetek.