Matevž Lenarčič

Ne čutim potrebe, da bi govoril drugače kot pu trbousk!

 

Ko se človek znajde pred resnično velikim izzivom, kot je recimo samoten let okoli sveta, je najverjetneje adrenalin tisti, ki pogojuje odločitve.

Niti ne. Stvar je bolj kompleksna. Potrebno je narediti prvi korak, naslednji sledijo sami. Adrenalin pride kasneje, ko se začne dogajati.

 

Kaj pa je dejanski vzrok, tisti »klik«, ki spodbudi človeka za tako velik podvig?

Tudi ta odgovor je lahko zelo kompleksen. Stvar je odvisna od več dejavnikov: od vzgoje, do dosedanjega življenja, želje po letenju in spoznavanju novih krajev… Vse to oblikuje odločitev.

 

Predvidevam, da je eden od glavnih izzivov na takšni poti napor. Vašo ekipo so najbolj skrbele halucinacije, ki se lahko pojavijo kot rezultat izčrpanosti ob takšnih podvigih. Kaj je vam osebno na poti predstavljalo največji izziv?

Največji izziv je gotovo spoznati samega sebe, videti, kako se človek obnaša v kriznih situacijah, ki nastopijo na takšnem poletu. Še vedno največja nevarnost je človek sam. Nepravilne odločitve, morda psihične motnje in napačne reakcije lahko pripeljejo do napačnega zaključka. Res je, da včasih pride do psihičnih reakcij, ki vodijo do fizičnih. Človek je kompleksno bitje in ni imuno na strah, nevarnosti. Vsi bi radi živeli in če je življenje ogroženo, se vsakdo odzove drugače. Pri takšnih podvigih so gotovo v prednosti malce starejši ljudje.

 

Izziv je torej človek sam.

Seveda. Odločiš se za nekaj, kar ni treba. Na drugi strani pa imaš lagodno življenje, ki naj bi bilo garancija za dolžino življenja. Še vedno verjamem, da je skrivnost življenja v ravnotežju. Če jo želimo doseči, moramo imeti na eni strani varnost, na drugi nevarnost. Na eni strani belo, na drugi črno, smeh, žalost. Če imamo v življenju le eno stvar, ravnotežja ne more biti.

 

Vi ste to ravnotežje našli v zraku.

Absolutno. Letalo ne leti, če ni vse v ravnotežju in letenje samo je dobra prispodoba za naša življenja.

 

Se vam zdi, da je kaj trboveljske knapovske nastrojenosti botrovalo uspehu in vztrajanju v potovalnem podvigu?

Na nezavednem nivoju je marsikaj mogoče. Energija, karma ali genetski zapis, ki se je vtisnil skozi prejšnje generacije gotovo obstaja. To bi bilo nesmiselno zanikati. Trboveljsko vzdušje je gotovo drugačno od zgornje-savinjskega, kjer živim zdaj. Tu so ljudje konzervativni, Trbovlje pa so bile vedno bolj revolucionarne in odprte.

 

Vrnimo se k podvigu. Je šlo na poletu vse gladko?

Vse skupaj se je zavleklo prav zaradi nekaterih tehničnih težav. V Namibiji je odpovedal motor, v Avstraliji je prišlo do napake na letalu, seveda pa se nismo mogli ogniti tudi birokratskim zapletom.

 

Pri Pipistrelu so vam letalo priredili, zmanjšali ste tudi ekipo. Kako ste se pripravljali na takšno pot, s kolikšno ekipo in kako vas je spremljala? So bili cel čas poti z vami?

Ideja se je rodila pred leti. Samo aktivne priprave so potekale dve leti, stoodstotno delo na tem projektu pa kakšno leto. Tovrstna letala Pipistrel izdeluje za prodajo, našega so modificirali, predvsem zaradi potrebe leta na veliki višini in dolgih razdaljah. Vgradili so večje rezervoarje za gorivo, ki so omogočili letenje tudi do 4000 kilometrov.

Projekt je spremljala ekipa desetih ljudi. Najbolj odvisen sem bil gotovo od Domna Graufa, ki je bil, potem, ko je odpovedal instrument v letalu za detekcijo neviht, edini stik z realnostjo.

 

Z ekipo ste bili torej vedno povezani.

Na letalu sem imel satelitski telefon in preko sms-jev mi je Domen pošiljal podatke o vremenu.

 

Je ekipa potovala z vami?

Bili so doma, le enkrat so me presenetili. Obiskali so me v Nepalu. Potovanje celotne ekipe bi bilo sicer predrago.

 

Preleteli ste Everest. Kaj takšen dosežek prinese človeku?

Odvisno od človekovih privrženosti. To je bila moja dolgoletna želja. Kot alpinist nisem imel nikoli želje splezati nanj, saj se mi je vedno zdel preveč skomercializiran. Prelet pa mi je predstavljal lep izziv, sploh z letalom, ki doslej tega še ni naredilo. Preveril sem sposobnost tako letala kot mojo osebno vztrajnost in uspeh je bil za celotno ekipo precejšnje olajšanje, še posebej zaradi težavnih vremenskih razmer v Himalaji.

 

Ste prvi in doslej edini človek, ki mu je to uspelo.

Preko Everesta je doslej letelo že veliko letal. Navadno večja, nekdo ga je preletel celo z motornim zmajem iz Syang Bocheja ob vznožju. Res pa je, da je bil naš podvig prvi z ultralahkim letalom in brez večje ekspedicije. Enostavno prišel sem, preletel in se vrnil. To je mogoče lep primer, kaj lahko počnemo v bodoče.

 

In kaj boste počeli v bodoče? Preleteli ste oceane, najvišjo goro, vse celine. Kaj je še ostalo?

Ostalo je vse, kot je bilo doslej, sam način življenja. Sami cilji niso bogvekaj! Pomemben je način življenja. Nejc Zaplotnik pravi, da je pomembna pot, jaz dodam, da je pomembna smer, ki si jo vsak izbere sam in na njej išče zadovoljstvo. Če si v življenju določiš samo cilje, ti ne pomenijo nič. Že trenutek po tem, ko jih izpolniš, jih ni več.

 

Trboveljčanke in Trboveljčani se radi in hitro pohvalimo z uspehi »naših«. Kakšne so vaše trboveljske korenine?

Še vedno sem skoraj vsak teden v Trbovljah. Ata in mama sta tam in ta vez ostaja! Niti ne čutim potrebe, da bi govoril kako drugače kot pu trbousk (smeh). Govorica se je morda z leti malce spremenila, a ljudje, ki niso iz Trbovelj, pravijo, da še vedno klatim po trbovsko. Kjer se človek rodi, tam je, tudi če celo življenje živi drugje.

 

Avtor: Primož P. Ram Siter

Fotografija: Matej Leskovšek / Planet Siol.net