Lutke so pri nas doma
Lutka je palica, žica, blago, pena. Šele v rokah lutkarja zaživi. Zaživi v vsej svoji pristnosti in pristopnosti do otrokovega srca. Marsikomu je prvo srečanje z gledališčem, s kulturo nasploh ravno lutka. Je torej nadvse pomembna prvina otrokovega osebnostnega razvoja, saj ga nevsiljivo usposablja za celotno življenje, kot tudi za umetniško doživljanje in kasnejše kulturno udejstvovanje in poustvarjanje.
Začetek
Pred okroglimi petdesetimi leti je skupina vzgojiteljic in članov Gledališča Svobode Center ustanovila Lutkovni oder. Pod režijskim in tehničnim vodenjem Zvoneta Jamnika, mojstra za vse, so leta 1962 odigrali dve klasični lutkovni igrici: Rdeča Kapica ter Janko, Metka in Pavliha, s slednjo so nastopili tudi na znanem draveljskem odru v Ljubljani. Kako? Lutke v kovček, kulise pod pazduho in hajd na vlak! Bile so to klasične ročne lutke z lesenimi glavami na odrčku sila majhnih dimenzij, a za male gledalce vedno veliko doživetje.
…pa ponovni začetek
Delo Lutkovnega odra zaradi prostorskih in tehničnih težav ni hotelo prav steči. Da bi lutke čim bolj približali otrokom, se je v letu 1963 formirala alternativna lutkovna skupina Marjetka, sestavljena pretežno iz vzgojiteljic trboveljskih vrtcev. Po prenehanju Lutkovnega odra je ta skupina pričela hitro uveljavljati nove načine lutkovnega izražanja: male ročne lutke je zamenjala za velike z različnimi načini vodenja, lutkovni odrček je odstopil mesto sestavljivemu paravanu, uveljavljala se je kombinacija lutk in živih oseb… Vse lutke, rekviziti, scene, zvočni efekti so nastajali pod domačimi rokami. Na mestih režiserjev so se menjavali Mariča Panko, Marja in Jani Kužnik, tehnične postavitve, scene, rekviziti in lutke so bili delo Janija Kužnika in Ide Jerman, igrali pa so: Mira Opresnik, Tatjana Lapi, Vera Gabriel, Marja in Jani Kužnik, kasneje Ida Jerman, Saša Paveljšek, Marinka Bučar, Marjana Jere, občasno pa tudi druge “tovarišice”. Skupina je nastopala na različnih prizoriščih: Delavski dom – velika dvorana in predavalnica, gledališke dvorane v Svobodi , Zagorju, Kisovcu, Hrastniku, Dolu, po šolah v Trbovljah, Čečah, Dobovcu, v otroški bolnici, po vseh vrtcih v Trbovljah. V teh prvih dvajsetih letih: 16 premier, 120 predstav, preko 17000 gledalcev. Strokovno so ocenjevali skupino takole: kakovost dela, repertoarnega izbora in sodobnost izražanja je primerljiva z vodilnimi lutkovnimi skupinami.
Lutkovna skupina je nato z manjšimi presledki delovala do leta 1980, zadnja štiri leta zopet kot sekcija Svobode Center, pa ta sprega ponovno ni prinesla željenega učinka; še v predavalnici Delavskega doma, ki je bila občasno tudi lutkovna dvorana, ni bilo več moč nastopati.
Skoraj konec, a vendar…
Lutke je v domovanje sprejel kar VVZ Trbovlje, vzgojiteljice so pač najbolje vedele, kaj lutke pomenijo otrokom. Mentorji in vodje skupin: Mariča Panko, Marinka Bučar, Marjana Jere, Breda Piškur so skrbele, da so lutke po vrtcih redno zaživele in razveseljevale male in velike šolarje in jih mimogrede učile življenskih modrosti, da so spremljale tudi novoletna pranovanja, da so večkrat dreznile tudi v slovensko lutkarsko sceno (in prejemale priznanja, tudi zlato Linhartovo značko leta 1992!). Vključevale so kolegice, mlade sveže moči pa tudi starše in stare starše otrok po potrebi. Vodstvo Zavoda je je bilo temu naklonjeno in sčasoma se je iz redne dejavnosti vrtcev izvila nova delavoljna lutkarska skupina, ki si je nadela ime Lučka. Ta sedaj po Zakonu o društvih deluje kot samostojno društvo pri ZKD Trbovlje. Številke o dejavnosti tudi za drugih dvajset let niso kar tako: 18 premier, 90 predstav in preko 20000 gledalcev.
Zopet doma
Kdor si je ogledal razstavo lutk v Delavskem domu ob koncu lanskega leta, je lahko dodobra spoznal razvojno pot in vso pestrost domačega lutkarstva, Slavčkova soba (od sedaj naprej tudi lutkovna dvorana) je bila do zadnjega kotička polna lutk raznoraznih oblik, materialov in tehnik, večidel izpod lastnih rok in lastnih zamisli. Da, lutke so zopet doma v Delavskem domu. Potekajo redne abonmajske prestave, lutkovne matineje, predstave v prazničnem decembru, ob tednu otroka. Nova – stara ekipa se ne da! Društvo sedaj šteje preko dvajset članic, vodi jih Breda Piškur, aktivno jedro pa še vedno tvori stara garda: vzgojiteljice-upokojenke. Posebnost v slovenskem lutkarskem prostoru. In te večno mlade dame se zagreto lotevajo tudi trdih orehov, kot napr. igre za odrasle Lorelei (celovito avtorsko delo Maje Kuhar, vodje Pack, podmladka Relika) ali tehnično zapletene lutkovne igrice Vesoljček Pip (tekst in režija Marinke Bučar, lutke Ide Jerman-Trček, tehnike Milene Skrinar).
Animo-svetovni dan lutkarstva 21. marca bomo tako aktivno in pristno-prisotno praznovali v Trbovljah tudi naslednja leta. Zagotovo, pravijo naše lutkarice.
V aprilu 2012 zapisala Marja Kužnik
PREDSTAVE KD LUČKA:
