Jože Potokar – Cvrčo
Slikarska dela Jožeta Potokarja Cvrča so poznana marsikateremu Trboveljčanu. V svojih slikah lovi podobe iz vsakdanjega življenja v rudarskem okolju, posebno pozornost pa posveča tudi portretiranju neminljive ženske lepote. Do Trbovelj čuti posebno navezanost, kar je moč čutiti tudi skozi njegovo ustvarjanje. Z avtorjem sem se pogovarjal o njegovi plodoviti umetniški poti, življenju med rudarji ter o pogledih na razvoj kulture danes in jutri.
Mnogo občanov vas pozna kot vrhunskega slikarja, vsem pa ste se še bolj vtisnili v spomin s prvojunijsko razstavo, kjer ste predstavili širok izbor svojih del. Kakšni občutki so vas spremljali ob tako velikem odzivu ljudi na vaše ustvarjanje?
»Že pred tem dogodkom sem imel veliko razstav, ki so jih obiskovali moji prijatelji, ki so prišli iz celotne Slovenije, od akademskih pa vse do ljubiteljskih slikarjev. Vedno mi je veliko pomenilo, da so moje razstave obiskovali ljudje iz različnih krajev Slovenije in ne samo domačini iz naselja Terezija in bližnje okolice. Takšne odzive ljudi sem vedno sprejemal z navdušenjem.«
Mnogi vas uvrščajo med predstavnike t. i. klasičnega slikarstva. Vas je na vaši dolgi ustvarjalni poti kdaj zamikalo, da bi se pomaknili tudi v bolj abstraktne in eksperimentalne vode?
»Da, seveda me je vleklo tudi v abstraktne vode, vendar me te niso nikoli popolnoma posrkale vase. Sicer si rad pogledam tudi abstraktne slike, vendar sam osebno se je še nisem uspel lotiti.«
Zasavje je znano po svoji rudarski tradiciji, ki zaznamuje tudi mnoga vaša dela. Želite s svojimi portreti iz vsakdanjega življenja rudarjev obuditi to že malce pozabljeno »knapovsko« tradicijo?
»Pri mojih slikah, predvsem pri grafikah in risbah, je moč zaznati prisotnost »knapovšne«, vendar pri tem ne gre za obujanje spominov, ampak za moj način življenja. Ljudje večkrat izrazijo skrb, da bo ta tradicija pozabljena, kar pa mene ne zanima. Mene je to okolje preprosto zaznamovalo, mi zbudilo zanimanje za preproste vsakdanje reči, kot so pozdravi starih gospa, sproščeni pogovori med sosedi, zbijanje šal itn. Po drugi strani je moje delo tudi gledanje nazaj, vendar si dandanes preteklost vsak razlaga po svoje – od novinarjev, kritikov, zgodovinarjev in drugih strokovnjakov … Sam mislim, da moraš takšno življenje predvsem občutiti. Jaz sem se rodil in bom verjetno tudi umrl v Trbovljah. To je mesto, ki ga živim, imam rad in ta občutek pripadnosti se kaže tudi v mojih delih.«
Na prvojunijski razstavi je bilo mogoče opaziti tudi nekaj ženskih aktov z močnim erotičnim nabojem. Kaj je vas osebno pritegnilo k slikanju aktov in na kaj ste bili pri ustvarjanju le-teh pozorni?
»Rudarji smo bili znani po tem, da smo se med seboj veliko pogovarjali v službi in tudi v gostilni, kamor smo skoraj obvezno vsi hodili. Tam smo imeli pogovore, vendar ne o tem, kdo je umrl ali pa kaj podobnega, takšne debate so navadno trajale največ deset minut. Večino časa smo se pogovarjali o ženskah. Šlo je za preproste moške pogovore, ki nastanejo, ko si v službi po več ur pod zemljo. To je bil naš način življenja, sami akti pa so nastali na podlagi fotografij z namenom, da prikažejo lepoto ženskega telesa ne glede na starost.«
Ste tudi mentor likovne sekcije Društva paraplegikov Slovenije in svoje znanje prenašate tudi na mlajše rodove. Kakšen je vaš pogled na prihodnost slikarstva v Sloveniji in kaj bi svetovali mladim slikarjem, ki se šele odpravljajo na svojo ustvarjalno pot?
»Če sem popolnoma odkrit, mislim, da slikarstvo kot tako nima prihodnosti, še posebej, ker je zdaj v ospredje postavljena novodobna multimedijska umetnost. Sam osebno nimam nič proti njej, vendar zdi se mi, da ji primanjkuje duše, tisto, kar zahteva celotnega ustvarjalca. Danes se usedeš za računalnik, prižgeš cigareto in stroj napravi delo namesto tebe. Mislim, da je pri ustvarjanju vedno pomembno to, da vložiš ves svoj trud in predvsem dušo v delo, ki ga tudi z veseljem opravljaš.
Mladim ustvarjalcem pa svetujem tole: izobražujte se, veliko berite, imejte radi to, kar delate in predvsem – ne bojte se. Ne ozirajte se na to, kaj kdo pravi, pomembno je predvsem to, da v svojem delu uživate. Brez užitka umetnost ne more obstajati.«
Se vam zdi, da imajo mladi dober odnos do kulture?
»Mladi ne morejo imeti odnosa do kulture, mladi morajo biti vzgojeni z odnosom do kulture. V šolah prepogosto starši prelagajo vzgojo otrok na učitelje, češ da so oni v celoti odgovorni zanje, kar pa ne drži. Sicer se strinjam, da šola igra pomembno vlogo pri razvoju otrokovega odnosa do kulture, toda ni edina. Otrok se vzgoje predvsem uči doma, za razvijanje odnosa do kulture pa so na razpolago muzeji, galerije, dvorane itn. V spomin se mi je vtisnil nek fant iz 2. razreda, ki je s svojimi starši obiskal neko razstavo in je že pred vstopom povedal dve pravili: ne dotikaj se slik in slike glej od daleč in si zanje vzemi čas. Takšnega odnosa mladih do kulture žal primanjkuje. Sam mislim, da zelo malo mladih obiskuje razstave in grejo namesto tega raje v kino gledat risanke.«
Kaj pa pričakujete od leta 2013? Je mogoče v pripravi kakšen nov projekt?
»Težko rečem, odvisno od navdiha. Za ustvarjanje je potrebno imeti določene pogoje, ki jih na srečo imam; imam atelje, kjer lahko mirno ustvarjam, in potrpežljivo ženo, ki me ves čas podpira na umetniški poti in sem ji za to tudi neizmerno hvaležen. Bom pa pri svojih delih še vedno izhajal iz svojega življenja oz. okolja, v katerem sem odraščal.«
Fotografija: Andrej Uduč
