Deklici potrebujeta vašo pomoč!
Resnično verjamem v dobroto. Verjamem v srca tistih ljudi, ki se zjutraj nasmehnejo neznancu. Verjamem v vse tiste ljudi, ki se razveselijo otroškega smejanja, vriskanja in njihovih srečnih obrazov. Verjamem v vse ljudi, ki se razveselijo drobnih pozornosti, ki ne potrebujejo veliko, da bi bili srečni. Verjamem tudi v našo šolo, Gimnazijo in ekonomsko srednjo šolo Trbovlje, ki se je lansko šolsko leto več kot izkazala s projektom Rute. Ne potrebujem veliko premisleka, o tem, če dobri ljudje še obstajajo. Čisto preprosto – naša šola je dokaz za to! S skupnimi močmi smo zbrali precej veliko vsoto denarja za socialno ogrožene družine. Mislim, da na samem začetku nihče ni verjel, da bo zbrana vsota tolikšna, pa nam je vsem skupaj res uspelo. In če pozabimo na materialne dobrine, so Rute pogrele tudi naša srca. Nekako smo se v času tega projekta zbližali. Se srečevali tudi izven šolskih obveznosti in skupaj naredili nekaj dobrega. Sama verjamem, da si lahko srečen šele, ko srečo razdajaš naokoli. In ravno zato vam pišem. Želim vas opozoriti na še eno zgodbo, ki ne sme biti pozabljena. Ne smemo iti mimo nje in se sprenevedati, da se takšne stvari ne dogajajo.
Predstavljajte si življenje deklic, starih 13 in 16 let. Živita v oddaljeni vasici, vsak dan morata prehoditi kar nekaj kilometrov, da prideta do šole. Avtobusa ni, pa tudi če bi bil, ne bi zanj imeli denarja. Zbudita se v hiši, ki nima ne kopalnice in ne dostojne kuhinje. Hiša ni izolirana, nima fasade. V kuhinji stoji le manjša omarica. V njihovi dnevni sobi stoji pohištvo, ki počasi razpada. Kar pa je najhuje od vsega, deklici se umivata, ne glede na vreme, v leseni lopi, ki je oddaljena od hiše kakšnih 100 metrov. V leseni lopi! Takšni, zelo skromni … Skupaj sestavljene deske, samo za silo. Če je zunaj 30 stopinj Celzija, ali pa -15, morata stopiti pod tuš, če želita biti čisti. Že tako v šoli nista priljubljeni. Od malega sta tarča posmeha tistih,ki so bogati le v žepu, v glavah pa … Tam je povsem druga zgodba. Nihče jima ne ponudi roke, nihče jima ne pomaga. Sicer sta deklici ponosni in tudi sami nočeta usmiljenja. Odločili sta se za življenje brez prijateljev, saj se dobro zavedata, da je pravega prijatelja potrebno povabiti domov. In kdo bi se družil z deklicama, katerih družina še straniščne školjke ne premore? Kdo bi bil njun prijatelj, če pa nimata svoje sobe? Zaprli sta se vase, imata druga drugo. Družita se in si zaupata vse skrivnosti. Radi imata živali. Kljub vsej revščini, v kateri živita, poskrbita za potepuške pse, mačke. Nudita jim varstvo, ljubezen in oporo.
Nešteto pa potrebujeta tudi sami. Resnično potrebujeta našo pomoč. Tudi štipendije nista dobili, čeprav sta skozi vsa leta izobraževanja dosegli odličen učni uspeh. Njun trud ni poplačan. Vsa leta jima pomaga gospa Enesa Marković, a tudi sama se je znašla v finančnih težavah. Deklici želi decembra pripeljati v Republiko Slovenijo, želi jima pokazati, da boljši svet obstaja in da je vredno presedeti kakšno uro pred knjigami ter se izšolati, pridobiti poklic. Doma motivacije ne dobita. Njuna mati je pasivna ženska, na kateri so vsa ta leta revščine pustila ogromen pečat. Ne verjame več v dobro, ne verjame v spremembe. Jaz pa želim deklicama pokazati, da dobrota v ljudeh še vedno obstaja. In da enostavno morata verjeti! Petnajstletniki naj bi se ukvarjali s povsem drugačnimi težavami, kot se ukvarjati oni. Najstniki naj bi živeli neko brezskrbno življenje. Brez razmišljanja o tem, če bo naslednji dan zajtrk na mizi ali ne. Njuna največja skrb pa je ravno to. Resnično sta skromni . Ena izmed njiju želi pojesti hamburger v kakšnem »fast foodu«. Ko pa ju je gospa Marković vprašala, kaj si trenutno najbolj želita, sta presenetljivo odgovorili, da bi želeli imeti šolski torbi. Šolski torbi?! Če naredimo anketo na naši šoli, lahko zatrdim, da nihče izmed nas ne bi za željo napisal šolske torbe. Pa saj jih imamo vsi! Na kupe! Vsako leto pride nova, modernejša, z novim napisom …
In ravno to je moja prošnja! Z vašo pomočjo, s pomočjo sošolcev, prijateljev, družine jima želim kupiti novi šolski torbi. Vem, lahko bi odšla v temu namenjene ustanove, pa je moja želja drugačna. Želim, da imata nekaj novega, svojega. Lastnici novih torbic!
Ker smo skupaj prejšnje šolsko leto dokazali, da nam dobrodelnost ni tuja, se obračam na vas in srčno prosim, da prispevate kakšen evro za nakup šolskih torb ter kakšnega kosa oblačila.
Hvala vsem tistim, ki ste moje pismo prebrali. In, upam, da tudi kaj darovali. V knjižnici GESŠ Trbovlje.
