3. Novoletni Knap trail 2017
Dne 7.1.2017, se je v organizaciji zavoda Taleris in ŠD Slovenske steze, po zasavskem hribovju že tretjič odvijala mednarodna gorsko tekaška prireditev.
Start in cilj je bil pri gostišču Brin, tekmovalne razdalje so bile tri in ena netekmovalna, pohodniška. Prijavljenih je bilo 128 tekmovalcev na vse tri dolžine, tekmo pa je dokončal 101 tekmovalec, kljub mrazu na dan tekmovanja, ki je vztrajal pri minus 9 stopinj. Najkrajša razdalja je bila Zajbruska 20km, sledi Hajerska 37km, in najdaljša Forhajerska 64km, na kateri tekmovalec, ki opravi s progo pridobi tudi 4. kvalifikacijske točke za trail okrog Mont Blanca, kjer je potrebno pred prijavo zbrati 9 točk. Pohodniška oziroma Štajgerska je v dolžini 7,5 km. Sama proga poteka od gostilne Brin na Lizo, vzpon čez Javor, na Planino, do Vrhov, po levi strani Kislice do vznožja Čemšeniške planine iz smeri Vransko, čez Čemšeniško na Znojile, Čebine, Planinsko vas, Gabrsko do Pekarne Lipa v Svinah, Kal, okrog Gozdnika po desni strani in preko njega v Pongrac, na Mrzlico in preko Podmeje ter Lize nazaj do gostilne Brin v Knezdolu. Krajši dve sta speljani znotraj tega velikega kroga. Vsi udeleženci so bili deležni okrepčevalnic v kočah na Sv. Planini, Na Čemšeniški planini, Kalu, ter Mrzlici, vmes pa še pri domačiji Tekavc in Pekarni Lipa, pri obeh nam že tradicionalno nudijo prostor in pomoč. Imeli smo še premično postojanko v avtu z dvema prostovoljcema v najbolj mrzlem delu proge, Pongracu. V mrazu sta vztrajala Marjan in Adi. Vsi udeleženci so prijeli Knap trail majice, malico in tople napitke, ter okrepčila na celotni progi. Zmagovalci so poleg naštetega prejeli pokale v obliki jamske svetilke – ziherce, ter praktične nagrade. Obiskal nas je tudi Perkmandeljc, ki se je slikal s tekmovalci. Namen tekme je seznanjanje širše javnosti z lepotami zasavskega hribovja, ohranjanjem zgodovine in rudarskega izročila, vendar je zazrta v zdrav način življenja in zeleno prihodnost, ter širjenju turizma.
Rezultati:
64km
Ženske: Anja Golob 10.23.58, Katja Drobež 10:33:59, Mateja Florjan 11:23:34
Moški: Toni Vencelj6:40:44, Ivi Hrastovec 6:41:00, Nino Fijačko 7:22:49
37km
Ženske: Mojca Koligar 4:02:49, Anita Dobrotinšek 4:53:54, Urša Trobec 4:56:29
Moški: Sebastjan Gergorič 4:10:59, Žiga Mraz 4:13:14, Marko Jamnikar 4:17:13
20km
Ženske: Monja Drnovšek 2:26:25, Natalija Mašera 2:39:55, Bojana Klančar 2:56:16
Moški: Aljaž Kolar 1:50:55, Nejc Blatnik2:03:30, Aleš Gorenc 2:07:01
Organizator, traser in direktor 3.Novoletnega Knap traila 2017, Leon Cestnik :
Napoved za naslednji dan je bila – še bolj mrzlo. Ob pol devetih se podam ven, z nahrbtnikom in trakovi v pletenih vrečah. Minus dvanajst je kazalo v mestu, višje je bilo še hladneje. Pod Kalom v grapi me je v dvojnih rokavicah zazeblo v prste do bolečin. Zatekel sem se k bližnji domačiji. Ker ni bilo razen dveh tečnih psov nikogar na spregled, sem se zatekel h kravam v hlev. Kako je lahko tako toplo, kljub temu da so imele na vsaki strani odprto lino za zračenje. Dodobra sem se ogrel, oblekel še anorak iz nahrbtnika in preklinjal, saj sem bi prejšnji dan še v kratkih rokavih. Seveda je bila razlika le dve tri stopinje, vendar je danes pihalo, pihalo kot pri norcih. Jaz pa v zračnih rokavicah obešam trakove. Brihtno. Seveda sem po izhodu iz hleva spremenil taktiko. Po vsakem obešenem traku sem dal roki v žepe anoraka, med obešanjem pa sem vetru obračal hrbet. Na Kalu se sestaneva s Srečkom, ura je deset in zunaj temperatura še vedno minus deset ob severnem vetru. Čaj, kava, načrtujeva kako naprej, kje bo kdo šel da bo delo potekalo čimbolj racionalno in si želiva le eno. Da drugi dan v soboto ne bi pihalo. Naj bo jasno, naj bo hladno samo vetra ne. To je vse kar sva si želela. Če bo jasno, bodo razgledi, če bo hladno, bodo tekmovalci pohiteli in se ogreli, če bo pihalo, bo vse skupaj muka.
Do večera obesiva vse trakove in pohitiva še po preostalih opravkih. Jutri ob petih zjutraj na startu, pozdrav in na toplo.
Deset čez pet sva s Tanjo pri gostilni Brin. Srečko in Olga ter domači pri hiši, družina Kuder, Boris Marinka in Katja že delajo. Najbolj me razveseli ogenj v kaminu na letnem vrtu. Daje občutek toplote, čeprav ni resnično toplo. Srečko pravi, da imamo tople kraje z minus devet, pri njemu na Uncu je bilo šestnajst minusa. In ni vetra, samo minus devet in ni vetra, pa se mi je dan pričel lepo. Pri minus devet? Saj ne vem…
Prvi tekmovalci, prijave, govor pred starti. Poskušam vliti malo dobre volje, prijavim kakšno neumno, ampak deluje, tekmovalci se odtajajo, pozitivna energija vre na dan, optimizem se veča. Skrbi potlačim na dno misli. Letos startamo brez troblje, ker sem našel trobljo, potisne pločevinke z zrakom pa ne. Postali smo še bolj ekološki in ne vznemirjamo prebivalcev gozdov s prekomernim hrupom.
Vse teče kot podmazano. Prostovoljci na okrepčevalnice, menjave, starti, prvi klici, kdo je že prečkal KT na Planini, kasneje na Čemšeniški. Dobim klic iz Planinske vasi da so prvi na Forhajerski že mimo. Ne pomislim, ni mogoče. Zavem se, da so zgrešili in jih poskušam priklicati po telefonu. Ni odziva. Na pot odide pohodniška, zadnja izmed dolžin, netekmovalno.
Hitimo pripravljati vse za prihod tekmovalcev v cilj, vroč čaj in okrepčila. Pripravljamo podelitveni prostor, pokale in darila. Ujamem čas za kavico in pogovor s sodelavci. Neutrudni vodja strežbe Matjaž je vsepovsod, prijazen in ustrežljiv, kot vedno.
Začelo se je, sedaj bo treba biti zbran, zapisati vse da bo prav. Čestitke, simbolične kolajne, natakanje čajev, objemi, prisluhniti izkušnjam, veselju, pritožbam, se veseliti z vami, potolažiti, spodbujati. Najti prave besede za vsakega tekmovalca, ki priteče na cilj. Ni težko, ker delam s srcem, le prisluhniti mu moram. Le časa, časa je premalo za vse in vsakogar. Telefon zvoni, veliko vas išče pot, nekaj zaradi prestavljenih trakov, nekaj zaradi spregledanih. Poskušam biti na vse strani in bojim se da sem koga zapostavil. Najraje se naredi, da ne ujameš časa za vse, pa ne, da ne bi hotel, nevede se kdo izmuzne, a si tega ne želim. Vsakdo si po težki preizkušnji zasluži objem in stisk roke. Toplo besedo.
Vsakdo, ki se je pri minus devet podal po zasavskem hribovju. Še enkrat čestitke vsem, na vseh razdaljah.
Podelitve, malica, čvek, smeh, pivo in čaj, objemi, slovo.
Zahvale vsem, ampak res vsem, od tekmovalcev, do prostovoljcev in sponzorjev in še mnogo njih, brez katerih Knap traila ne bi bilo. Omenil bom le tri, za vse ostale pa naj velja da so med onimi res vsemi zgoraj omenjenimi, preveč vas je, dragi moji, da bi vas vse imenoval, potem to ne bi bilo več poročilo ampak telefonski imenik. Torej HVALA moji zaročenki Tanji, mojemu velikemu kumeratu Srečku Deželaku in njegovi Olgi, ter Gostilni Brin, ki nas je sprejela v svoje naročje in cel dan delila toploto z nami. Hvala vsem še enkrat.
Štarti za 64km so bili ob 7:00, za 37km ob 8:00 in na 20km ob 10:00.
Uvrstitev najboljših Zasavčanov: Jan Flis iz Trbovelj, član Talerisa na 5. mestu na 64km in Klemen Drolc iz Zagorja na 37 km, na 4. mestu, tudi član Talerisa.
Fotografije si lahko ogledate na povezavi:
Na svidenje drugo leto!
Tekmovalci so povedali:
Mojca Koligar, Kranj, zmagovalka na 37 km
Tečem skoraj vsak dan, pretežno sama. Lovim sončni vzhod. Na nek način je to moja meditacija. V zadnjem obdobju pretežno po hribih in gorah. Organiziranih prireditev sem se v preteklosti le redko udeleževala, predvsem zaradi optimizacije časa. Tokrat sem naredila izjemo, 3. Novoletni knap trail, trail z dušo. Razlog? Prijateljeva pobuda, nepoznavanje Zasavskega hribovja in napoved izrednih vremenskih pogojev. Izkazalo se je za odlično odločitev, saj smo bili deležni dobro organizirane prireditve, gostoljubja organizatorjev, razgledne trase – z zmernimi vzponi in prijaznimi spusti ter tekaško zdržnih vremenskih temperatur. Lahko rečem le popolni tekaški dan, v vseh pogledih. Hvala organizatorju Leonu Cestniku, Srečku Deželaku in 3. Novoletnemu Knap trailu 2017 za lepo organizacijo.
Ivi Hrastovec, Vransko, drugi na 64 km
Ravno prav, da sem se podal na lov za Tonijem. Sedaj sem imel priložnost testirati, kako hiter je Toni na spustu, sploh sedaj ko bo šlo za finiširanje na vse ali nič. Tempo sem navil do konca. Tonija sem uspel uloviti toliko, da sem ga držal na vidnem polju. Računal sem na razliko pod pol minute. Tako nekako je nihalo. Rekel sem si, da naj mi bo sedaj izziv, da bo najina razlika čimkrajša, če ga že ujamem ne. Oba sva dajala vse od sebe. V teh 7km finiširanja sva prehitela kar precej tekmovalcev iz krajših dveh razdalj, vendar sva tako divjala, da je bilo komaj opazno, da se premikajo. V prvi polovici spusta nisem opazil, da bi Toni pogledoval nazaj. Seveda, ker je mojster, je lahko zaupal svojemu ritmu. Mene je že presenečalo, da ga lahko držim na vidnem polju. Pred Podmejo je sledilo nekaj malega klančka in seveda še na drugi strani ceste je bilo nekaj klanca. Tu sem se Toniju še najbolj približal, na nekaj sekund. V drugem delu finiširanja sem opazil, da me Toni redno spremlja, zaradi morebitnega približevanja. Imela sva bitko na vse ali nič. Na zadnjem kilometru ali dveh sva imela še samo spust v cilj. Pretežno cikcak po gozdu in potem še nekaj ovinkov strmega asfalta. S Tonijem sva oba tekla na polno. Dajal sem po gasu k nor pa se razlika ni in ni hotela zmanjšati. Seveda je tudi Toni pritiskal, videl sem kako zamahuje z rokami, da v dolgem koraku ne govorim. Zabavalo me je, da sem se še nasmejal mimgrede, ko sem ga lahko spremljal zadaj kako daje vse od sebe. Vedel sem, da je tekma odločena. Tisti neljubi dogodek je poskrbel, da je tekma šla na knap, da se je borba odvijala v sekundah do zadnjega. Sicer vem, da sem bil ob zmago, ampak načeloma sem si poleg zmage želel dobrega teka in rezultata na tej tekmi, kar mi je tudi uspelo. Dejansko je to bila spet ena mojih osebnih zmag, ravno tako, kot lani, ko sem si s Tilenom Potočnikom delil tretje mesto na 100km trailu v Vipavi. Zanimivo, da taka razdalja in potem sem zaostal samo 16 sekund, medtem ko je tretje uvrščeni za nama zaostal 40 minut. Času je res vseeno, kaj se mi gremo.
Leon in ekipa, hvala za ta dogodek.
Katja Drobež, Ljubljana, druga na 64km
In že grizeva v Gozdnik, z ljubkovalnim imenom Groznik. Ni bil ne vem kaj grozen. Bil pa je tako strm, da je še zgovorni Marko rajši dihal, kot govoril. Na spustu začneva odštevat kilometre do okrepčevalnice. Marko pravi, da je dehidriran in tudi fajn lačen. Mene pa že 10km tišči lulat. Za grmovje se ne morem okorajžit. Sonček je le še daljni spomin, mraz v grapi pa tako pritiska, da se bojim, da ne pridem več k sebi, če slečem hlače za minutko.
Z Markom sva po desetih urah in pol, preživetih pri temperaturah pod lediščem, veselo privandrala na toplo. Krasna druščina sva bila. Ujela sva se v tempu, klepetu in tudi tišini, ki sva jo občasno potrebovala vsak zase. Še vedno ne verjamem, da mi je uspelo premagati tudi mraz in veter. No, ne njiju osebno, ampak strah pred njima. Sem se okronala kar za »zasavsko ledeno kraljico«. Knapovska je težka, zato je težek tudi Knap trail, pravi Leon.
Maja Sakač Rožmanec
Zdaj razumem. Teci ali zmrzni. Pa sva bežala. Pred mrazom. Robi bi še bolj tekel, pa meni res ni zneslo. Tako malo po makadamu, malo po asfaltu sva na Vrheh zopet zavila na gozdno pot, ki naju je pripeljala do pod Čemšeniške planine. Pa nama k sreči ni bilo potrebno it gor. Zavila sva proti jugu in se preko Znojil odpravila spet malo po asfaltu večinoma pa po gozdnih poteh proti Planinski vasi do druge okrepčevalnice. Vmes sta naju prehitela najprej Katja Drobež in Marko Kos, ki sta nekaj zabluzila in se zgubljala na Forhajerski, kmalu zatem pa še Mateja Florjan in Marjeta Jerala, ki sta odvihrali naprej svojim ciljem naproti.
V Planinski vasi so nas postregli prijazni domačini, pri kmetiji Tekavc. Poleg običajnih okrepčil so bile na voljo celo domače arcnije in nekaj klobase.
Lili Steblovnik, Ljubljana
VRHUNSKO je bilo! Organizacija itak, da ste pa še sonce in čudovite razglede zrihtali, pa sploh kapo dol! Še pridem! Hvala!
Matic Murn, Zagorje
Vsa čast ! Knaptrail zakon! Se vidmo drugo leto!
Jani Deželak, Trbovlje
Hoh Hajer u jam = Leon za “knap trail”. Use zlaufa in pofila. Bravo Leon in kumerati.
Robert Hrovat, Ljubljana
Leon in ostali, ki ste pripravljali proge in pomagali pri celotni zadevi si res zaslužite vse pohvale. Igrali ste uglašeno, mi pa smo imeli res čudovito izkušnjo. Tudi zame je bil tole krst na daljši razdalji, da o razmerah ne govorim. Zelo zadovoljen in če bo le mogoče, se vidimo 11.3.
Andreja Taškar, Zagorje
Iskrene čestitke Leon tebi in tvoji ekipi. Občudujem tako srčne in predane ljudi! Še veliko uspehov!!!
