Zinka Bregar

Naša, vaša tovarišica, gospa Zinka Bregar. Poznamo jo kot energično, nasmejano in vedro govornico, ki zna povesti za sabo trume otrok, utišati nemirneže in jim hkrati na usta zvabiti nasmehe. Le kdo ne pozna vrle Štajerke, ki se ni nikoli odpovedala svojemu narečju in katero je ravno ljubezen povedla v naše kraje. Izraz prave ljubezni na njenem licu prepoznate takrat, ko se glasovi njenih pevcev prepletejo v čudovite pesmi.

Spoštovana gospa Zinka Bregar, vi niste rojena Trboveljčanka.

»Ne, saj se mi to že po naglasu pozna (smeh). Drugače sem doma iz Maribora, a sem se v Trbovlje preselila leta 1980 na kmetijo na Čebine skupaj s svojim možem. Pred tem sem Trbovlje poznala samo z vlaka, ko smo se s šolo peljali na izlete v Postojno. Spomnim se, da sem takrat glasno rekla, da si ne predstavljam, da bi lahko živela v takšnem mestu. No, zarečenega kruha se največ poje in ljubezen me je pripeljala sem pa seveda služba na Osnovni šoli Tončke Čeč.«

 

Kje ste bili zaposleni pred tem? Kako težko se je bilo prilagoditi na življenje v Trbovljah?

»Dve leti sem delala na podeželski šoli v Šentilju, vmes pa še v šoli v Sladkem vrhu. Ko sem se preselila v Trbovlje in začela poučevati otroke na Tončki Čeč, je bila razlika. To je bil zame velik preskok, saj so takrat na to šolo hodili skoraj vsi otroci iz Trbovelj in treba je priznati, da je tako veliko število učencev za vsakega učitelja svojevrsten izziv. Po svoje sem imela tudi srečo, ker je bila šola celodnevna in je bila zato prilagoditev še toliko hitrejša. Je pa tudi res, da sem potrebovala kar nekaj časa, da sem se prilagodila na utrip tega mesta in njegove prebivalce. Štajerci namreč že od nekdaj veljamo za zelo odprte ljudi. Pri Trboveljčanih še danes čutim neko zadržanost, kar je verjetno posledica zaprtosti same doline. Ne razumite me narobe. V Trbovljah živi ogromno dobrih ljudi, vendar se kljub temu čuti to “držanje nazaj” v medsebojnih odnosih. Trboveljčani potrebujejo kar nekaj časa, da se nekomu odprejo in z njim navežejo pogovor. Ne bi bilo slabo, če bi malce omehčali to svojo “trdo” mentaliteto.«

 

Večina ljudi vas pozna predvsem po vaši neskončni zvestobi do glasbe, predvsem petja in plesa. Je bila ta ljubezen do glasbe podedovana ali ste vanjo zajadrali po naključju?

»Moja mama in oče sta bila pevca v zboru in to se je verjetno preneslo tudi name. Že od malih nog sem bila navezana na glasbo, čeprav me starši niso nikoli sili, da se moram vpisati v glasbeno šolo in podobno. Tja sem se vpisala sama, igrala tudi violino, kitaro in klavir. Preizkusila sem tudi druge inštrumente. Med njimi so vsaj zame najbolj zahtevne citre, pri teh sem še vedno v začetniški fazi (smeh). V samo poučevanje glasbe sem sicer vstopila po naključju; na pedagoški akademiji, ki sem jo obiskovala, so bile razpisane mnoge smeri, med njimi tudi preizkus glasbe, kamor sem bila sprejeta in sem potem tam tudi ostala. Pozneje je padla odločitev, da bi to združevala z razrednim poukom, kar mi je zelo pomagalo pri iskanju službe po končani akademiji. Vse to sem storila prostovoljno, ker mi je glasba že od nekdaj veliko pomenila.«

 

Svoje glasbeno znanje prenašate na mlajše rodove. Kako ti dojemajo glasbo?

»Priznati moram, da so mladi zadnja leta vse bolj dovzetni za učenje na glasbenem področju, kar me zelo veseli. Tukaj bi se rada zahvalila moji nekdanji mentorici in vodji Pedagoške enote OŠ Ivana Cankarja, gospe Nandi Guček, ki je v prvih letih poučevanja na OŠ Tončki Čeč name prenesla ogromno praktičnega znanja, med drugim tudi, kako spodbuditi mlade za delo na različnih področjih, med katere spada tudi glasba. Ona je že takrat spodbujala mlade, da naj se pridružijo pevskim zborom, kar ji je tudi zelo dobro uspevalo. Je pa interes v prvi vrsti odvisen predvsem od mladih; so šole, ki imajo več zborov, in so tudi takšne, kjer zaradi majhnega interesa mladih ali pomanjkanja časa nimajo nobenega. Moram priznati, da sem zadnja leta zelo zadovoljna z aktivnostjo mladih v glasbi, še posebej v pevskih zborih. Počasi se odpravlja tisto klasično prepričanje, da se punce držijo petja, fantje pa nogometne žoge. Verjetno je pomembno tudi to, da mladim predstaviš petje in ples kot neke vrste sprostitev, kar se kaže tudi pri naših vajah in pripravah za nastope. Je pa tudi res, da ob primernih trenutkih zahtevam red in disciplino, saj mora biti vsak nastop izveden strokovno in kakovostno. Od vsega, kar sem povedala, je najpomembnejše predvsem to, da se otrok čim prej seznani z glasbo, da jo dojame in pozneje tudi začuti. Če ni strasti, potem ne moreš pričakovati uspeha.«

 

Kako sebe vidite kot učiteljico oz. zborovodkinjo?

»Sebe dojemam kot zelo pozitivno osebo in tudi otroci pravijo, da prenašam smeh nanje. Sem takšne vrste človek, ki ločuje med službo in zasebnim življenjem. Svoje osebne težave vedno pustim doma in skušam po najboljših močeh pozitivno vplivati na otroke. Po svoje sem še vedno otrok in mislim, da mora v vsakem učitelju ostati del otroka, da lahko uspešno sodeluje z njimi in jih spodbuja za delo. Otroško dušo je potrebno razumeti, seveda se mora tudi ta zavedati svojih dolžnosti in imeti občutek za red in disciplino. To velja še posebej za zbore, kjer vodja predstavlja otrokom avtoriteto oz. osebo, od katere črpajo znanje. Letos naš zborček sestavlja kar 45 otrok, ki jih je potrebno voditi, in brez ustrezne discipline nam ne bi uspevalo.«

 

V preteklem letu 2013 ste bili deležni mnogih pohval, predvsem zaradi vašega nastopa na prireditvi 60 let Društva prijateljev mladine Trbovlje, kjer ste vodili celo štiri združene zbore. Kako se odzivate na pohvale ljudi, še posebej pa staršev otrok, ki so v zboru?

»Vsekakor mi prija slišati kakršno koli pohvalo (smeh). Rada imam pohvale, prav tako pa sprejemam tudi graje, saj se iz njih marsičesa tudi naučim. Mislim, da se človek skozi celo življenje uči in zato je vsako opažanje, pohvalno ali kritično, dobrodošlo. Je pa res, da je uspeh, kar se zborov tiče, odvisen predvsem od otrok. Če teh ne uspeš pripraviti za kakovosten nastop, ti nobeno znanje ne more pomagati. Zborovodja in otroci v zboru morajo sodelovati.«

 

Imate mogoče še kakšen nasvet za mlade generacije ob koncu našega intervjuja?

»Tisti, ki misli, da ima dar za petje, naj poje. Nikoli ne veš, kam te bo življenje popeljalo. Če imaš v sebi nadarjenost za glasbo, je potrebno ta talent ves čas negovati. Vključi se v pevski zbor, v roke vzemi inštrument in predvsem uživaj v tem, kar ti glasba ponuja«

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani