Učenci in učitelji OŠ Ivana Cankarja v Estoniji

Za obisk šole v Talinu v Estoniji so bili izbrani Sara Bokal, Saša Borštnar, Rok Štrovs in Jakob Leon Kastelic, za spremljevalki pa učiteljici Sabina Potrbin in Jasna Drnovšek.

Po vseh pripravah smo se 1. 10. 2012 ob 5. 30 zbrali na letališču Brnik, uredili vse formalnosti in ob 7. 30 poleteli proti Dunaju. Za vse učence je bilo to prvo potovanje z letalom, ki so ga preživeli brez posebnosti. Tudi na dunajskem letališču smo uredili vse potrebno, prtljago so nam kar preložili na letalo Estonian aira, s katerim smo odleteli v Talin.

Po srečnem pristanku so nas na letališču že pričakali gostitelji, učiteljici Terje in Ilona, in nas s kombijem odpeljali do samostana sv. Birgite, kjer smo v novem hostlu  stanovali učitelji spremljevalci iz vseh držav, vključenih v ta projekt, torej tudi iz Norveške, Portugalske in Poljske. Na učence so čakali gostitelji in jih takoj odpeljali na svoje domove, kjer so vse dni zanje prijazno skrbeli: za hrano, prenočišče, prihode v šolo in na dogovorjena mesta, za zabavo. Vsak je spoznal svojo družino, različne ljudi, z različnimi navadami, tako da so se učili strpnosti in sprejemanja drugačnosti.

Večino časa smo preživeli v šoli Merivelja kool s približno 300 učenci, ki se veliko vozijo s skiroji in kolesi, veliko časa preživijo na prostem. Šola je v mirnem, zelenem okolju blizu morja, kjer velikokrat poteka pouk pri vseh predmetih, če je lepo sončno vreme. Tega niti ne napovedujejo vnaprej, ampak se svobodno prilagodijo razmeram. Učilnice so  podobne  našim,  nekatere so opremljene z računalniki in interaktivnimi tablami. Na hodniku imajo nekaj sedežnih garnitur, namizni nogomet, šolski radio za obvestila, v avli garderobo brez omaric in klavir, na katerega lahko igrajo vsi. Imajo jedilnico, majhno telovadnico in še manjši bazen.

Pouk začnejo ob 8 h, tako je bilo tudi med izmenjavo. Naši učenci so v šolo prihajali z gostitelji in ostajali z njimi do naslednje dejavnosti. V torek so delali v slovenski in poljski delavnici – slikali so panjske končnice in šivali srčke v tehniki pajkove mreže. Vse izdelke so v četrtek razstavili, nato so lahko svoje odnesli s seboj, da jih bodo pokazali še doma. Po šolskem kosilu smo se z mestnim avtobusom odpeljali na voden ogled odlično ohranjenega in skrbno obnovljenega starega mestnega jedra  estonske prestolnice. Vodička Terje nas je popeljala do najznamenitejših stavb in nam povedala njihovo zgodovino: hišo »tri sestre«, staro lekarno, lutkovno gledališče, obrambni zid, mestno hišo… Nato so učenci odšli z gostitelji, učitelji pa smo se ustavili še sodobno urbano  obnovljenem lokalu, ki je bil v 50 letih tovarna.

V sredo so učenci začeli z estonsko delavnico – izdelovali so okraske iz volne. Pri tem delu smo bili uspešni tudi vsi učitelji. Po težavah z avtobusom smo se ustrezno obuti, oblečeni, opremljeni s pijačo in prigrizki odpeljali v nacionalni park, kjer smo šli na pohod po tipični estonski pokrajini – močvirju. Učenci in učitelji smo uživali v divji pokrajini, samoti, vodi, ki je pitna, a ne odžeja, v pogledu, ki sega do obzorja, saj ni nikjer nobenega hriba. Estonske gostiteljice so nam ob jezeru pripravile piknik, učenci so bili zadovoljni.

Pozno popoldne in večer so preživeli v družbi gostiteljev, učitelji spremljevalci pa smo si ogledali nekaj stoletij staro gostilno, kjer strežejo  hrano, narejeno po starih receptih, v srednjeveških oblačilih ob živi srednjeveški glasbi. Gostitelji so nam želeli predstaviti najboljše, kar se v Talinu lahko doživi. Tako so naredili tudi odlično reklamo za svojo deželo.

V četrtek smo imeli sestanek o nadaljnjih aktivnostih v projektu, učenci pa so začeli z delom v norveški in portugalski delavnici. Iz volne so izdelovali »jezne« ptičke, izdelali so reliefe zastav vseh držav udeleženk. Po kosilu v šoli, ki je vedno skromno, a učenci nimajo pripomb, smo šli v lutkovni muzej v središču starega mesta. Muzej je tudi živo gledališče, zato so nam izjemoma pokazali vse prostore »zadaj« – bili smo tam, kamor obiskovalci sicer ne smejo. Muzej deluje v tej obliki od 2010. leta, je zelo sodoben, zanimiv, inovativen. Učenci so se ob koncu pozabavali s sestavljanjem posebne slike, da so še nekajkrat prešli vse razstavne prostore, čisto zares za konec pa so lahko oblekli kostume in si nataknili maske v muzejskem skladišču v kleti.

Večer so preživeli z gostitelji, večinoma v mestu, učitelje spremljevalce pa je na svoj dom povabila ena od  estonskih učiteljic.

V petek smo se ob 5.30 pri samostanu poslovili in se s taksijem odpeljali na letališče. Uredili smo formalnosti in odleteli po voznem redu. Polet do Dunaja je trajal 2 uri. Na Dunaju  smo skoraj zamudili letalo, ker eden od učencev ni mogel upoštevati dogovorjenih pravil. K sreči se je vse dobro izteklo, tudi s prtljago.

Taka gostovanja in srečanja so koristna, saj učenci in učitelji spoznavamo druge kulture, drugačne ljudi, se prilagajamo, spletamo prijateljstva, premagujemo strahove in predsodke ter se vadimo v komunikaciji. Prav tako predstavljamo svojo državo in šolo. Tudi mi smo spoznali, da po svetu živijo prav taki ljudje, kot smo mi, s podobnimi zanimanji, težavami, urnikom, zabavami.

Ker je vtisov res veliko, bi jih želeli predstaviti še v  četrtek, 11. 10. ob 13.30, v učilnici za naravoslovje. Vabljeni učenci, učitelji, ostali delavci na šoli, starši in vsi, ki vas zanima, kakšni ljudje in kako živijo v tej nam tako oddaljeni, neznani, skrivnostni (a zdi se, da naši zelo podobni) državi.

Jasna Drnovšek

Sabina Potrbin

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani