Trbovlje skozi oči EVS prostovoljke iz Rusije

Sedim v kombiniranem vozilu Mladinskega centra Trbovlje. Ines de Gama za volanom, Petra pa v vlogi vodičke: »Pogled na Kum, to je stara tovarna, na levi lahko vidiš stare kolonije, ki so sedaj v lasti Zasavskega muzeja Trbovlje, imamo nekaj trgovin z živili, zgoraj se nahaja Pošta, tule imajo najboljše pice v Trbovljah…«.

Resnično bi rada prisluhnila vsem koristnim informacijam in napotkom, ki mi bodo prišli še kako prav, a mi celih 40 ur brez spanca to kakopak onemogoča. Naj omenim, da sem preteklih 40 ur namenila potovanju iz Moskve v Istanbul in kasneje čakanju letala za relacijo Istanbul – Ljubljana. Še vedno sedim poleg Petre in kot sestradana žival opazujem hribovito pokrajino, gozdove, čudovite gore, reko Savo in še bi lahko naštevala. Nek neznanec na letališču mi je zaupal, da je v Sloveniji zrak precej onesnažen, menda zaradi tovarn, a se s to trditvijo težko strinjam. Če zaprem oči in globoko vdihnem, zaznam vonj borovih dreves in ta občutek me spomni, da nisem več v rodni deželi Rusiji, ampak v zelenem osrčju Evrope, v Sloveniji, in da bo Trbovlje moj dom naslednjih 10 mesecev.

Vsi ljudje, ki sem jih imela priložnost spoznati, so bili zelo prijazni in se po najboljših močeh trudili, da bi se po precej dolgem potovanju in kilometri stran od doma ter družine počutila karseda dobro. Dobila sem občutek, da je bilo celo vreme oz. nebo opozorjeno na moj prihod, saj je bilo prijetno toplo in to se je prav prileglo po hladni jeseni v Moskvi. Čisto prvi dan v Trbovljah sem namenila urejanju moje prtljage, spoznavanju novih ljudi v Mladinskem centru Trbovlje in seveda počitku. Sledil je dan, ki je bil kljub slabšemu vremenu namenjen obhodu Trbovelj.

Še nikoli nisem bila v mestu podobnem Trbovljam. Mogoče bi bilo smiselno omeniti, da ima moje domače mesto, Rostov-on-Don, okoli 1.7 milijona prebivalcev. Obisk majhnega mesta z dvajset tisoč prebivalci, je torej v primerjavi z življenjem v Rusiji popolnoma drugačno, kar pa mi je všeč.

EVS prostovoljci na Festivalu Funšterc

Tistega deževnega dne sem imela priložnost videti nogometni Stadion Rudar, nekaj pekarn, stavbi trboveljske gimnazije ter bolnišnice, razne stolpnice in hiše, policijsko postajo in celo prostor, kjer se nahajajo starodobni avtomobili. Prav tako se spominjam nekaj cerkva in starega pokopališča. Morda bo zvenelo čudno, a sem bila izjemno navdušena prav nad slednjim. Tiha drevesa, zvok prihajajoče jeseni in prostor ti dajo občutek kraja, ki je povsem pravljičen.

Kulturni in javni prostori so prav tako presenetljivo navdušujoči. V mislih imam mestni park, Mladinski center Trbovlje, Delavski dom Trbovlje, lokalni muzej in knjižnice. Vsekakor pa ne smem pozabiti letnega kopališča, ki je, če ga primerjam s tistim v Rostov-on-Donu, prava atrakcija.

Seveda pa niso samo javni prostori in stavbe tisti, ki so povzročili, da sem se povsem zaljubila v Trbovlje. Eden izmed vseh razlogov so tudi lokalni prebivalci. Že od samega obiska slovenske ambasade v Moskvi sem zelo zadovoljna s Trboveljčani in Slovenci nasploh. Prijaznost in pozornost povesta vse.

Imam srečo, da bo Trbovlje moj dom še relativno dolgo. Tako bom bila lahko priča tudi jesenskemu barvanju listov na drevesih in seveda prazničnemu vzdušju, ki bo nastopil v mesecu decembru. Moja želja je postati del Trbovelj, ki je zame kot velika družina, kjer se vsi poznajo med seboj. Če mi boste dovolili, seveda.

Irene Volkova

EVS prostovoljka, Rusija

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani