Tomaž Praunseis

Za dober namen prerolkal Slovenijo!

 

Marsikdo od nas, Trboveljčanov, se je že srečal s Tomijem. Poznamo ga tako ali drugače. Je posebnež, večino svojega prostega časa preživi na »skatu«, oz. rolki, rad pa dela tudi filmčke, ki so zelo kvalitetni, profesionalni. Za pogovor z njim sem se odločil, ker je prišel na idejo, da »prerolka« celo Slovenijo, od Dolge vasi v Prekmurju do Izole v slovenski Istri, kar je spoštovanja vreden podvig. Rolkal bo med 20. in 26. majem.

 

Tomi, ko te človek vidi tako aktivnega in na rolki, bi te z lahkoto zamenjal »za mulca«, a jih šteješ štiriintrideset. Od katerega leta že rolkaš in kdaj si začel s tem športom?

Ko sem bil star devet let. Prvič sem se usedel na rolko na morju, ko sem bil star sedem let. Nekdo me je vprašal, če želim poizkusiti in bilo mi je tako všeč, da sem se ves čas vozil z njo. Najprej stopiš nanjo in se pelješ, seveda pridejo kasneje tudi triki, slej ko prej pa se vrneš h koreninam.

 

Česa se najbolj spomniš od svojega začetka?

V spominu mi je ostala moja prva rolka, za katero sem dolgo prosil starše. Kupili so mi jo v Radečah v papirnici, bila je zelena z modrimi koleščki, na vrhu je bila nalepka kot da se dve rolki pogovarjata.

 

Rolkaš že dolgo, 25 let. Zakaj si se odločil za tako dolg, vzdržljivostni podvig glede na to, da so pri rolkanju v glavnem triki in različni skoki, tokrat pa bo šlo samo »naprej«?

Zato, ker je bilo že toliko tega rolkanja po ulicah ter podobno in telo že malo boli. Saj bodo tudi na poti kakšni skoki, samo izvajam jih sedaj malo drugače. Gledam da so bolj kreativni, bolj primerni za moje telo, delam drugače kot osemnajstletniki. Ker imam tudi druge obveznosti in ker tudi sicer ni nikoli dovolj časa za rolkanje, sem vesel, da bom šel na to pot in da bodo tudi drugi ljudje imeli nekaj od tega.

 

Poleg rolkanja najbrž rad počneš še kaj drugega?

Rad deskam na snegu, raje grem peš kot z žičnico, malo kolesarim in tečem, rad pa imam tudi vizualne stvari in oblikovanje, to pa je prišlo do mene preko rolkanja. Pri vsem tem gre tudi za umetnost in način življenja. Ko sem bil v srednji šoli sem si ogledal tudi po štiri filmčke na dan in ni čudno, da sem jih tudi sam začel ustvarjati. Zdaj zelo uživam tudi v tem.

 

20. maja boš šel z rolko po celi Sloveniji. Kako planiraš etape, koliko km boš prevozil, kje se boš ustavil?

Začel bom na meji z Madžarsko in končal v Izoli. Pot je po avtocesti dolga 340 km, vendar bom jaz pot opravil seveda po regionalni cesti. Ker je ta najbrž še daljša, dolžine te proge nisem želel vedeti, ker se s tem ne želim obremenjevati. Postanki bodo v Murski Soboti, Mariboru, Celju, Ljubljani, Postojni, Dekanih in Izoli. Najbolj me skrbi etapa Celje-Ljubljana, najmanj pa Dekani-Izola, ki jo lahko naredim tudi v pižami (smeh).

 

Od kje ideja za ta projekt in kdo vse te bo spremljal?

Idejo za projekt sem dobil že dolgo nazaj. Ko sem bil majhen, sem v reviji Bravo videl fotografijo, kjer je bil fant na poti na rolki, na sebi je imel nahrbtnik in takrat sem si rekel »Oooo… to je pa popotnik na rolki in to bi tudi jaz rad enkrat poizkusil!« Očitno mi je to ostalo v podzavesti vse do danes. Pozneje sem šel še s punco na pohod Camino po Španiji in sem takrat razmišljal, da bi po tej poti šel tudi z rolko. Ker bi bilo to v Španiji težje izvedljivo sem pomislil, da bi lahko poizkusil po Sloveniji. Tako sem že lani začel razmišljati in delati na tem, da to realiziram. Začel sem rolkat na dolge razdalje in po naših hribih, kjer se je dalo. Povedal sem nekaterim prijateljem kaj bi rad, jih vprašal, če so zraven, če so pripravljeni kaj pomagati. Sedaj je za vse bolj ali manj že poskrbljeno. Imel bom kombi za spremljevalno vozilo, zadaj bo še avto ali pa kolesar za dodatno varnost, zraven bodo še prijatelji, ki pa jih ne bi vseh našteval, da ne bi slučajno koga pozabil. Glavni motivator projekta je Jan, ki je neke vrste živa petarda, Saša je naredil spletno stran »www.sk8ajssrcem.si«, poleg tega bo še fotografiral, še en prijatelj, ki je zraven že celo mojo kariero in Tomaž Šantelj, ki je naredil že veliko » skaterskih » filmčkov.

 

Zakaj si se odločil za to avanturo oz. podvig? Bolj zaradi sebe, drugih ali pa obstaja kak drug motiv?

Začel sem zaradi sebe, ker mi je bilo to všeč. Potem normalno pride tekmovalnost in preizkušanje lastnih sposobnosti, sčasoma pa vidiš, da mlajšim ne moreš več parirati, ker imajo mlada, prožna telesa. Imajo miselnost, da lahko vse kar tako naredijo in to tudi nato naredijo, saj so zasuti z vizualnimi informacijami z interneta. Mi smo se učili iz redkih revij, današnja mladina pa ima vse pri roki. Ko to spregledaš, začneš vse delati bolj kreativno, bolj z užitkom, manj sta prisotna ego in tekmovalnost. Tega projekta sem se lotil zato, ker sem združil nekaj, kar mi je super s celotedenskim rolkanjem ter humanitarnim namenom. Želim si, da zberemo čim več finančnih sredstev za pomoč štirim revnim družinam. Njim bo to ogromno pomenilo, meni pa tudi, saj bom s tistim, kar izredno rad počnem, naredil tudi nekaj dobrega. Seveda skupaj z vsemi ljudmi, ki bodo sodelovali v akciji.

 

Kako pa lahko tem štirim družinam pomagamo tudi mi?

Obiščite spletno stran www.sk8ajssrcem.si kjer boste dobili več informacij o poteku projekta ter načinu donacije. Sredstva se zbirajo za družine, ki resnično rabijo pomoč, so iz cele Slovenije, kar lepo sovpada tudi z mojim projektom prerolkati Slovenijo. Pozanimal sem se o teh družinah in njihove zgodbe in razmere v katerih živijo so me pretresle. Ena izmed njih prihaja iz Trbovelj.

Tomaz Praunseis

To, kar misliš storiti, parcialno niti ne zgleda tako hudo, toda utrujenost se bo seštevala iz dneva v dan in to ne linearno, temveč na potenco! Kako si se pripravljal na podvig tako fizično kot psihično?

Rolkal sem že na dolge razdalje. Pozimi sem deskal na snegu tako, da sem veliko hodil, tekel in kolesaril v prehodnem obdobju, hodil na TRX in jogo. Glavna motivacija mi je predvsem to, da bom lahko nekomu s tem pomagal.

 

Kaj pa ti, tvoja osebna notranja motivacija? Dvomim, da za tako zahteven podvig zadošča samo zunanja motivacija? V središču dogajanja boš ti.

Poskusil bom vse združiti, biti sproščen, uživati, biti neobremenjen z dosežkom, če bo pa zelo težko, bom najbrž lažje prestal krizo z mislijo na ljudi, ki jim želim pomagati.

 

Večinoma sva govorila o tebi, ali bi morala še koga omeniti?

Res je, ta projekt nisem samo jaz. Ta projekt smo mi. Tu je še glasbena skupina Trash Candy iz Maribora, ki mi jo je predlagal prijatelj. V vsakem od teh mest na moji poti bodo igrali, privabili ljudi, s tem bo tudi opozarjali na akcijo. Namen te zabave bo predvsem boljša obveščenost ljudi kjer bodo zvedeli bodo kako lahko pomagajo. Tam se bo zbirala tudi hrana za Anino zvezdico. Medijsko bo to pokrival tudi Kanal A in Žurnal. Vesel sem, da me boste spremljali tudi na vašem portalu Sr(e)čno Trbovlje.

 

Tomi, verjamem vate, vem da ti bo uspelo, kljub kakšni krizi. Zanima me, če si predstavljaš, kako boš reagiral, ko boš prišel do konca poti, na cilj?

Upam, da bom naredil eleganten skok na pločnik, končati moram igrivo, zame rolkanje ni šport, je igra, še bolj pa način življenja.

 

Kaj pa občutki?

Ne vem najbrž se bom zjokal na koncu poti.

 

Praviš, da to ni šport, a saj vendar ljudje tekmujejo v tem!

To že, izvira pa iz drugih športov, ki prej tudi niso bili tekmovalni športi, zdaj pa so. Preveč se je vse skomercializiralo, moje sporočilo je »skejtaj s srcem«. Gre za srčnost, dobrodelnost. Tako kot je rolkanje pri meni iz srca, je tudi ta projekt iz srca. Gre za to, da tudi drugim seže v srce in da se s tem pomaga.

 

Ugotovila sva, da je celo tvoje življenje in početje povezano z rolkanjem, kakšno sporočilo pa bi poslal mladim?

Njihov odnos do športa naj bo strasten, ljubeč in družaben, cilj je druženje. Če ni veselja, nima smisla. Šport naj prevzamejo za svoj stil življenja.

 

Do kdaj pa misliš to početi, torej rolkati?

Do konca in še naprej.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani