Strah pred razumom

No, pa smo čez. S prvo številko brezplačnega časopisa SrEčno Trbovlje namreč. Vsi, ki smo sodelovali pri nastanku brezplačnika, smo bili deležni tako pohval kot tudi konstruktivnih kritih, ki nam bodo pomagale v prihodnje časopis tudi izboljšati. Pravijo, da je vsak začetek težak, vendar zdi se mi, da smo s časopisom pri ljudeh že dosegli svoj namen. Kakšen namen? Preprosto; predstaviti mesto Trbovlje v vsem svojem blišču in bedi. Skušali smo se oddaljiti od brezpredmetnega kritiziranja brez pravih rešitev in prikazovanja Trbovelj kot prostor za upokojence, duhove in komunistične zombije. Menimo, da je bilo te negativnosti v Trbovljah že več kot dovolj in čas je, da začnemo iskati rešitve, ki bi potegnile naše mesto iz vsekakor globoke krize. Naše mesto vsekakor živi in se počasi prebuja iz predolgega spanca, vendar je pot do cilja še dolga. Če bomo prišli do tja, pa je med drugim odvisno tudi od nas.

Žal pa grejo naši nameni marsikomu še vedno v nos, med drugim tudi Delovi novinarki Poloni Malovrh. Ta se je namreč že na dan izida brezplačnika v svoji kolumni Hvalnica norosti sarkastično in nesramno ponorčevala iz truda vseh, ki smo sodelovali pri nastajanju časopisa. Bodimo odkriti; novinarka je znana po svojem konstantnem kritiziranju vsega, kar diši po Trbovljah in to, da se je spravila na naš časopis, mene osebno sploh ni presenetilo. V kolumni sicer ni zapisala niti besedice o sami vsebini brezplačnika in iz tega predvidevam, da ga ni niti bežno prebrala. V maniri zagrižene borke za slovenski jezik se je obregnila ob pravopisne napake, še posebej v naslovu časopisa, ki v resnici predstavlja logotip. Kaj je logotip? Enostavno rečeno; gre za oči privlačno besedilo ali znak, ki je namenjen temu, da pritegne pozornost bralca, v tem primeru je v ospredje postavljena posrečena besedna igra, pri kateri smo si dovolili »kršitev« pravopisa.Tudi v časopisu Delo, za katerega gospa Malovrh piše svoje bizarne kolumne, je moč najti mnoga reklama sporočila, kjer so dovoljene besedne igre, skrita sporočila in nenavadne izpeljanke. Je to kdaj gospo Malovrh zmotilo? Ne. No, vse do trenutka, ko je izšel brezplačnik SrEčno Trbovlje. Zdaj bo slovenski jezik očitno izumrl. Novinarka je svoj zapis zaključila s svojim značilnim sarkastičnim odnosom, češ da je časopis produkt zaostalih trboveljskih podgan, ki prestopajo vsako mero dobrega okusa s tem, da si drznejo vzpostaviti zaskrbljenost in naklonjenost do lastnega mesta. Škandal! Biltenu ni namenila niti ene lepe besede.

Kot sem že omenil; vsi v Trbovljah poznamo in prenašamo Polono Malovrh s svojimi izpadi.

Vse bolj očitno je, da je njen glavni cilj kariere, da se s skoraj perverznim užitkom spravlja nad Trboveljčane in sesuva njihovo že dovolj načeto samozavest. Še posebej rada pa napada nas, mlade Trboveljčane, ki se nismo odločili za življenje posedanja po gostilnah in slepega požiranja njenih komentarjev. Po njenem smo vsi mladi nesposobni slabiči, ki dosegamo uspehe zgolj s pomočjo vez in poznanstev. No, pri tem pa vedno »pozabi« omeniti nadvse zanimivo zgodbo o tem, kako so njenemu sinu v rekordno hitrem času našli službo. Le zakaj? Sam sem sicer mnenja, da se nas gospa Malovrh boji in njeno napihovanje o neperspektivni trboveljski mladini je zgolj obrambni mehanizem, s katerim skuša zakriti svoj strah, da bodo nad njo zavladali mladi kadri s svojim razumom. Razum pa je tisto, kar sodobno novinarstvo ne potrebuje, saj gospa Malovrh ni osamljen primer v množici novinarjev, ki svoj poklic izrabljajo za izlivanje osebnih frustracij in paničnega strahu pred zmago razuma. Upam, da bodo ljudje spregledali vse laži in manipulacije, ki jih gospa Malovrh vztrajno nameče v svoje kolumne in da bodo sposobni videti naše mesto v drugačni luči.

P.S. – morebitni primanjkljaj vejic lahko gospa Malovrh razume kot moje dobro dejanje, da bo v naslednji kolumni lahko o čem pisala.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani