Spomin na Danila Bučarja

Karmen Lindič se je aktivno povezala s pravnukom Danila Bučarja, Klemnom Malom, in tako je dobila o plodnem ustvarjalcu in zvestem zapisovalcev iz narodne zakladnice veliko podatkov o njegovem življenju in delu ter gradiva, da Plavice lahko prepevajo njegove stvaritve. Zato je lahko pripravila čudovit literarni večer z Literarnimi prijatelji pri DUT, v sredo, 12.10.2016.

Predstavitev plodnega dela in ustvarjanja Danila Bučarja, ki bi letos praznoval stodvajseti rojstni dan, 8. junija, je na podlagi zbranih podatkov vodila Vida Vozel, pevski del so prispevale Plavice, ko so prepevale pesmi, ki jih je priredil za zasedbo ženskih glasov, oziroma zapisal.

Več o delu svojega deda je povedal Vitan Mal, ki bo v kratkem praznoval svoj sedemdeseti rojstni dan in je med drugim  uspešen avtor številnih del, ki jih je napisal za mladino, med njimi je napisal povest Teci, teci kuža moj po kateri je nastal film Sreča na vrvici.

Danilo Bučar je bil vsestranski kulturni delavec, ki je kot samouk igral različne instrumente, pel, pri štirinajstih ustanovil svoj tamburaški orkester v Novem mestu, narisal naslovnico očetove knjige Slovenski metuljar, pri petnajstih vodil ženski oktet . Ker takrat ni veljala glasba kot perspektiven posel za preživetje, je zajadral v farmacijo, kjer je najprej delal v Puli, nato na Jesenicah in v Ljubljani. Ob poklicu je ostal kulturnik in pustil na njemu ljubem področju močno sled. Na Jesenicah je spoznal Metko Hahm, ki je imela veliko ljubezni za kulturo. Za njim je prišla v Ljubljano, kjer sta se po kar dolgem času poročila, saj mu je Metka zagrozila, da bo odšla k svoji bogati botri na Dunaj. Kasneje se jima je na Jesenicah rodila živahna hči Neda. V Ljubljani se je pridružil Danilo Šentjakobskemu gledališču, kjer je bil igralec, režiser in dirigent. Tam se je začel ukvarjati tudi s komponiranjem in nastala je njegova prva igra z godbo in petjem Študentje smo. Metka mu je večkrat napisala besedila, ki jih je uglasbil, bila je priljubljena gledališka in filmska igralka. Zanj je pisal besedila tudi Viktor Mrkič, ki je bil družinski prijatelj in tako so nastajale operete oziroma spevoigre.

Po drugi svetovni vojni je presedlal k Radiu Ljubljana, kjer je bil urednik za zborovsko glasbo. Hodil je naokrog in pomagal številnim pevskim skupinam, z njimi vadil, da bi peli kar najlepše in ubrano. Zbiral in zapisoval je, skupaj z ženo belo krajnske in dolenjske pozabljene melodije, predvsem so mu bile všeč Žumberške pesmi. Skomponiral je Belokrajnske pisanice, Žumberško rapsodijo …

Širša družina je tesno povezana s kulturo in umetnostjo. Vsi imajo precej smisla za glasbo, če ne drugega, kot poslušalci, ki znajo oceniti ali je izvedeno prav, ali ne.

Vitan Mal in njegov sin Klemen sta bila zelo vesela večera, da so se spomnili na njunega deda. Karmen Lindič je dobila v dar Vitanovo prvo knjigo, kar dedu ni bilo dano skupaj s pismom, ki mu ga je vnuk napisal pred smrtjo, a ga ni mogel nikoli prebrati. Lepi spomini na čase, ko se je vozilo s kolesi, delalo z zanosom in veliko ljubezni. Poseben ton večeru so dale Plavice, ko so zapele pesmi, ki jih je priredil ali zanje napisal glasbo na besedila svoje žene in drugih avtorjev.

Večer se je kar prehitro končal, a obiskovalci so nastopajoče nagradili z bučnim aplavzom. Kar najraje bi videli, da jim Plavice zapojo še kaj iz bogate zakladnice pesmi.

unnamed-11

 

Besedilo in slika: Irena Vozelj

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani