Slovenski zajtrk le farsa?

Zagotovo ste vsi vsaj enkrat pred nekaj dnevi zasledili projekt “Tradicionalni slovenski zajtrk v šolah”. Projekt se je odvijal 18. novembra v teh dneh pa po elektronski pošti kroži pismo ogorčene učiteljice, ki se, tako kot mnogi, sprašuje od kod denar za promocijo in tisk vsega promocijskega materiala, ko pa je strošek zajtrka obležal na plečih staršev. V nadaljevanju objavljamo njeno pismo.

Spoštovani!

Sem učiteljica v OŠ in včeraj so me na mizi pričakale brošure, ki naj bi jih jutri, 16. novembra 2012, na dan slovenske hrane razdelila otrokom v razredu. Brošure so v povezavi s projektom Tradicionalni slovenski zajtrk (brošura Dan slovenske hrane, brošura Čebelica – moja prijateljica in priložnostni magnetek), ki ga pripravlja Ministrstvo za kmetijstvo in okolje je skupaj s partnerji (Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport – MIZKŠ, Ministrstvo za zdravje – MZ, Čebelarska zveza Slovenije – ČZS, Kmetijsko gozdarska zbornica Slovenije – KGZS, Gospodarska zbornica Slovenije – Zbornica kmetijskih in živilskih podjetij – ZKŽP, Inštitut RS za varovanje zdravja – IVZ, Zavod RS za šolstvo – ZRSŠ).

Več o pomenu in trudu vseh sodelujočih v tem projektu si lahko preberete na spodnji povezavi: http://www.mko.gov.si/nc/si/medijsko_sredisce/novica/article/1328/6096/

Te 3 brošure bo dobil vsak slovenski osnovnošolec in otrok, ki je vključen v vrtec, za srednje šole nimam podatka.  Včasih smo v okviru tega projekta otrokom tudi razdelili zajtrk, ki je bil financiran s strani institucij, ki ta projekt promovirajo . Zajtrk ni dodatno obremenjeval družinskega proračuna, saj so ga otroci dobili zastonj.

Letos delimo samo brošure . Šola pa lahko na lastna pleča prevzame financiranje zajtrka ali pa ga zaračuna staršem  s položnico za prehrano. Ker vemo, kako je s financami v javnem šolstvu, bo večina šol letos delila SAMO BROŠURE,  ki jih želodci slovenskih otrok zaenkrat še niso sposobni prebaviti.

Ogorčena sem nad vsem medijskim poudarjanjem projekta, ki v svoji osnovi negira tisto, kar predstavlja – kako pomebno je prava prehrana, kako pomemben je zajtrk in kako pomembno je jesti lokalno pridelano hrano. Naj na tem mestu ne bom narobe razumljena – ŠE KAKO SE ZAVEDAM OZAVEŠČANJA JAVNOSTI IN GA PODIPRAM (zaradi tega tudi pišem to pismo). Sama sem mnenja, da je vsak slovenski učitelj in vzgojitelj sposoben svojim učencem predstaviti pomen zdrave prehrane, tradicionalne slovenske hrane in pomen zajtrka brez brošure.

Če ministrstva in druge instituciji menijo, da tega nismo sposobni, bi nam lahko gradivo posredovali v elektronski obliki (npr. pdf datoteka ali ppt prezentacija), ki bi jo učitelji v razredu in vrtcih predstavili učencem.

Kot davkoplačevalko pa me zanima, kolikšna sredstva so se porabila za ozaveščanje javnosti z brošurami in za medijsko podporo tega projekta. Za tradicionalni zajtrk je namreč zmanjkalo denarja.  Samo brušura Čebelica –  moja prijateljica je bila natisnjena v nakladi 300 000 izvodov  v tiskarni Littera Picta in financirana s sredstvi iz proračuna RS v okviru Javne svetovalne službe v čebelarstvu (op. p. prepisano z brušure).

Zanima me, koliko otrok bi nahranila vstota, ki je bila porabljena za promocijo.

Kot učiteljica se namreč dnevno srečujem z neplačanimi položnicami za šolsko prehrano, ker starši v tej, tako socialno skrbni državi, tega preprosto ne zmorejo. In ne samo to, spoštovani bralci, srečujem se tudi z lačnimi otroki, ki v podaljšanem bivanju in varstvu vozačev včasih tako s slastjo jedo tisto, kar smo jim prihranili od malice, da imam občutek, da jedo za popoldansko zalogo. Na začetku svoje učiteljske poti sem jih učila, da lačni otroci živijo v Afriki, danes pa sedijo v klopi zraven njih. Mi pa jim delimo brošure in magnetke.

Ne vem, kako prepričjiva bom jutri v razredu, ko jim bom delila brošure in jih poskušala prepričati, naj jedo zdravo in kupujejo lokalno.  Ne vem, kolikim se bodo cedile sline ob mojem pripovedovanju, kako mora izgledati tradicionalen zajtrk – na sliki . Jaz bi raje, da bi ga občutili v želodcih. Vsekakor me bo sram in ne vem, če bom lahko tiho.  

V BISTVU NE BOM VEČ!

Bojana

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani