Sledi preteklih kriz se čutijo še danes

Spoštovani,

mogoče se samo meni zdi, vendar občutek imam, da je bilo leto 2012 res turbulentno in da smo prišli do zadnjega meseca v letu zgolj v utripu sekunde. In spet je tu december; mesec obdarovanj, širjenja lepih želja, družinske sreče in nestrpnega pričakovanja božiča ter novega leta. Žal pa je pod to fasado veselja in dobrih želja vedno tudi skrita neka druga realnost, ki pa jo pod težo veselih praznikov skoraj vedno pozabljamo. Iz leta v leto vse več ljudi izgublja razloge za veselje in praznovanje, nekoč trdne fasade raztegnjenih nasmehov pa se vztrajno rušijo. Tokrat vas ne bom utrujal s politiko in globalnimi problemi, ampak bolj s stiskami, ki se nahajajo pred našim domačim pragom; o duševnih stiskah.

V sicer praznično obarvanem decembru pri mnogih ljudeh na dan privrejo neprijetno občutki žalosti in globoke depresije in mislim, da ne bom pretiraval, če rečem, da je teh ljudi vsak dan več. Še bolj žalostno pa je to neprijetno dejstvo, da si mnogi niti ne želijo/ne upajo priznati. O samih vzrokih za nastanek težav na tem mestu ne bi spregovoril, saj jih je enostavno preveč; izguba službe ali tebi zelo ljube osebe, boleče ločitve, naveličanost nad življenjem, pomanjkanje perspektive itd. Rad bi vam le povedal, da ti opisani občutki niso prav nič nenavadnega, še posebej ne za današnje čase, ko te lahko že ob gledanju televizijskega dnevnika zgrabi želja po samomoru. Žal pa še vedno živimo v družbi, ki v ospredje postavlja umetne nasmeške, enačenje sreče z ekskurzijami po trgovinskih centrih in kjer se z besedo depresija označuje tiste ljudi, ki spadajo na zaprti oddelek psihiatrične bolnišnice. Duševne krize so težje obvladljive bolezni, ki jih je moč odpraviti zgolj z razumevanjem s strani tako prijateljev kot tudi znancev in strokovnih delavcev. Splošno nezadovoljstvo nad lastnim življenjem in svetom, v katerem živiš, samomorilska nagnenja in samopoškodovanja v prvi vrsti niso nekaj, kar moramo takoj obsojati, ampak razumeti ter človeku v stiski tudi pomagati. Seveda pa je najpomembnejše to, da si sam človek prizna, da ima težave, kar pa je dandanes težko, saj je ta večkrat deležen obsojanja in nerazumevanja s strani ljudi, ki jih pozna in bi jim moral zaupati. Zame osebno je človek, ki si prizna, da ima težave, vreden občudovanja, ne pa splošnega zgražanja.

Vse napisano ni zgolj produkt moje domišljije, ampak izhajam iz lastnih izkušenj. Pred leti sem tudi sam bolehal za hudo depresijo in stopal po poti človeka v zanikanju, da ima težave. Na začetku sem delal to napako, da sem vse neprijetne spomine potlačil vase ter z njimi nikoli v resnici poravnal računov. Med te spomine spadajo tudi očetova in dedkova smrt v roku enega meseca, zaradi katerih sem bil pri svojih sedemnajstih letih prisiljen odrasti dosti prezgodaj kot sicer in spoznati krutost življenja. Takrat sem trenutke žalovanja zadušil s tem, da sem se zakopal v delo za šolo in podobna zgodba se je nadaljevala tudi na faksu, ko me je depresija že pošteno načenjala. Drugače povedano; ravnal sem se po pogostem »nasvetu«, da fizično delo pozdravi še tako hudo bolečino. Temu seveda ni bilo tako. Celotno moje življenje je bilo tako samo eno samo delo in čisto nič drugega. Zato so bili tisti redki, katerim sem priznal svoje težave, presenečeni, da me je zadela depresija, saj sem bil na faksu precej vesten in priden študent. Nihče se ni zavedal, da so bili moji uspehi na faksu zgolj fasada za lastno čustveno praznino in mržnjo do življenja in sveta, v katerem živim. Šele ko sem resnično pristal na dnu, sem ugotovil, da imam težave, katere moram rešiti. Poiskal sem strokovno pomoč, ki mi je služila zgolj za oporo pri premagovanju ovir (predvsem v smislu odkritega pogovora o težavah) in od takrat naprej je šlo počasi življenje navzgor. Z majhnimi koraki sem spreminjal lasten svet, spremenil odnos do sebe in ljudi, s pomočjo družine in redkih prijateljev pa sem čutil ponovno sprejetost, da ima moje življenje na tem planetu vendarle nek smisel. Sledovi mojih preteklih kriz se čutijo še danes in se jih verjetno ne bom nikoli uspel popolnoma znebiti, vendar pomembno je zgolj to, da sedaj neprijetne občutke znam obvladati in jim ne pustim nadzora nad lastnim življenjem.

Zatorej; odprite oči in ušesa, porušimo fasade lastnih nasmeškov in postanimo drug do drugega bolj razumevajoči, saj je v času, ko se utapljamo v političnih in ideoloških spopadih za oblast, človeška toplina še toliko bolj pomembna. Želim vam veliko psihičnega zdravja v letu 2013!

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani