Severa Gjurin, od Kekčevega gena do preprostega »kul« – intervju v napoved koncerta v DDT

Delavski dom Trbovlje bo v petek, 22. novembra gostil damo, za katero lahko upravičeno trdimo, da je v preteklem desetletju na novo zarisala nekaj smernic glasbenega ustvarjanja pri nas. Severa Gjurin je na oder stopila v letih, ko smo bili obupano prepričani, da so se slovenski ženski glasovi vdali v usodo sintetičnega štanca in tržnih dekoltejev ter kompas brez strahu obrnila v drugo smer. V dolgo pričakovano kvaliteto in preprosto dejstvo, da je ženska v svojem glasbenem delu lahko preprosto … kul, neobremenjena.

Njen prepoznavni vokal, altovsko mehak, da bi ga zlahka zapakiral v škatlo in skril pod poušter, je trademark, ki mu ni para. In ni čudno, da jo je “za svojo”vzel tudi Kreslin.

 Na trboveljske odrske deske je že stopila z bratom Galom Gjurinom, tokrat pa v DDT prihaja s svojim prvim samostojnim koncertom.

 Severa, je za tako prepoznavno ustvarjanje kriv gen ali je recept doma drugje?

Včasih se pohecam in rečem, da imava Kekčev gen, oče je namreč igral Kekca, velikega ljubitelja glasbe. Nasploh se je v družini vedno veliko pelo, mama slika, oče nama je bral. Okolje torej, kjer lahko umetnost raste.

Brat je glasbenik, aktiven že odkar pomnim in tudi zelo kriv, ker me je nič kolikokrat povabil v glasbeno dogajanje, dal pobudo in ustvaril pesmi Olivije (Skupina Olivija, op.a), ki so še vedno velik del mojega repertoarja, vsebine, ki me odlikuje.

Najbrž pa je ustvarjanje nekaj, kar imamo v sebi, to iščemo. Trudiš se najti svoj zvok, svoj način in hkrati kukaš drugam, izven okvirov, po katerih si že prepoznaven ter eksperimentiraš z barvami in teksturami svojega inštrumenta.

 

Predvidevamo, da bo koncert predstavil pregled vašega dela …

Igrali bomo še neizdane skladbe Mlini in vetrovi, Sej vame in še čisto sveže pesmi iz zadnjih mesecev, ki so plod različnih avtorjev. Železni repertoar Olivije, Kadar sva sama, Kjer je toplo, meni zelo pri srcu Brez sramu in brez strahu, Ledena. Pa tudi nekaj priredb, ki so me spotoma premamile, na primer Obsedela sva sama zasedbe Avtomobili, Iskre Mie Žnidarič, Not Dark Yet Boba Dylana. Repertoar je tudi stvar trenutka, vsekakor bo vseboval tako stalnice kot novosti in tudi najnovejša Kakor da se nič ni zgodilo, ki sva jo nedolgo nazaj ustvarila z Galom.

 

 

Tudi spremljevalna skupina ni od muh. Gre za načrtovani seštevek all-star glasbenikov ali je to sodelovanje nastalo bolj organsko, med prijatelji?

Z Dejanom in Gašperjem se poznamo že iz časa preden smo skupaj ustvarili pri Oliviji, Žigo sem spoznala nekje vmes in lani je zaradi prijateljskih vezi in sorodnega glasbenega okusa nastala zasedba. So izjemni glasbeniki s katerimi je užitek delat in jih zelo cenim. Z Dejanom redno nastopava tudi v tandemu, leta 2009 sem gostovala na njegovi plošči Ni časa za preroke, odpela sva duet Ples, kasneje pa sva se odločila za duetni princip, kjer oba posegava po glasu in kitari. Z zasedbo igramo tudi skladbo Žige Goloba z naslovom Muzika za babice z njegove solo plošče.

 

 

Pred časom sva klepetala in v šali ste mi zaupali, da ste pred koncerti še vedno malce “zmešani”? Je po vseh teh odrih in letih še vedno prisotna trema ali gre za ustvarjalno kurjo polt?

He, he… Je kar trema. Tisti dan sem precej “zmešana”, nimam smisla za humor… sploh ga nimam. In podobno. Sej ni tako hudo! Ni pa slabo, če imam na dan, ko nastopam, čim manj česarkoli, o čemer bi zahtevalo, da razmišljam.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani