Saša Bezjak – Zgodilo se je 6. aprila

6.–20. april 2017

Otvoritev 6. aprila ob 18. uri v Novi galeriji DDT

 

(Life is Life)

 

Pomenljivi naslov razstave umetnice Saše Bezjak nas načrtno spominja na napad na bivšo Jugoslavijo, imenovan tudi Operacija 25 oziroma Aprilska vojna, s katero se je pričela okupacija takratne Jugoslavije. V nekem drugem evropskem ali svetovnem prostoru je spomin seveda lahko tudi drugačen: naključno ali ne, so se na ta dan tekom zgodovine zvrstili številni pomembni dogodki. Omenim le nekaj najpomembnejših: 6. aprila leta 1896 se v Atenah pričnejo prve olimpijske igre moderne dobe, leta 1917 Združene države Amerike vstopijo v prvo svetovno vojno, leta 1992 pa je 6. april obeležen kot začetek zadnje balkanske vojne v Bosni in Hercegovini ter z njo povezan dokončni razpad Jugoslavije.

 

Akademska slikarka in kiparka Saša Bezjak se nam tokrat predstavlja z osebno zgodbo, naslovljeno “Zgodilo se je 6. aprila”, ki je simbolično prenešena v identitetno ter individualno konfuzijo ženske umetniške ustvarjalke, s katero opozarja na izrazito pomembne vloge vsake ženske, s katerimi se spoprijema v življenju. Nič drugače ni z umetničinim osebnim pogledom na življenje. Le-ta je očitno razcepljen med različnimi nosilci posameznih življenjskih vlog, saj je na eni strani umetnica vzgojena v »tradicionalno« odgovorno žensko, ki doma v vlogi žene, matere in gospodinje podpira vsaj tri vogale, medtem ko je na drugi visoko izobražena ženska, diplomantka slikarstva in magistrica kiparstva na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kot pravi, ji podstat »pokorne« ženske ter emancipacijska izobrazba nemalokrat povzročata direktna soočanja, ki jo sicer za trenutek morda tudi zbegajo, a navsezadnje jo prav silijo v to, da se z umikom v prvinskost ustvarjanja – točko, črto, risbo – umakne vsakdanjosti ter razpre kulturološki večnosti brez nepotrebnih pridobljenih vrednostnih sodb. Prav zato je njena umetnost v likovnem slogu prvinska in/ali primitivna.

 

Saša Bezjak kot slikarka ustvarja v osnovnem principu, torej v risbi, izdelani ad hoc – tukaj in zdaj, v eni (popolni) potezi. Njen slikarski ustvarjalni naslon sega v prazgodovino jamskih slik, ki je v tistem času pomenil zgolj slikovni zapis, podobno recimo dnevniku, ker ljudje še niso poznali pisave. Ta prvinskost ustvarjanja ter poziv »nazaj k risbi« se reafirmira v moderni umetnosti, ko se umetniki, kot je denimo Pablo Picasso, naslonijo na umetnost »primitivnih« afriških ljudstev ali pa recimo v fauvizmu, katerega glavni predstavnik je Henry Matisse, ki je našel navdih v svobodnem neodvisnem ustvarjanju, nasprotujoč akademskim pravilom, z uporabo ploskovitih nanosov barve, brez plastične modelacije, brez perspektive ter – bistveno – čustvenih poudarkov.

 

Zato pa je ravno nasprotno pri umetniških upodobitvah Saše Bezjak. Če je osnovni ton risbe primarno antagonističen, je to v direktnem kontrastu s tistim, kar tovrstni princip na videz zahteva od umetnika samega: to, da je navkljub naturalistični/primitivni/primarni tehniki v risbah Saše Bezjak zaznati močan čustveni naboj, revolucijo emocij, ki se, tehniki navkljub, nezadržno širijo onkraj površine upodobljene linijske risbe. Njena dela zaznavajo življenje kot dekadentno, trpeče: slišimo krik, začutimo poželenje, dojemamo žalost, strast, ljubezen, celo materinskost.

 

Risbe Saše Bezjak nosijo predvsem čustveni naboj doživljanja ženske. In če so čustva »primitivna«, saj nam »zgolj« razum preprečuje, da ne postanemo preveč prvinski ali, kot radi rečemo, da ne poživinimo.

 

Risbe umetnica nadgrajuje z vezeninami, ki so seveda tudi “ženski izum”, s katerim tkanina postaja lastna dodana vrednost v obliki umetniškega dela. Umetnica v razstavo vključi tudi osebno fotografijo oziroma diptih Stara mama in jaz, ki ponazarja nespremenjeno resničnost ženske na »domačem ognjišču« – fotografiji sta skoraj identični, kljub temu, da sta posneti s časovno razliko sedemnajstih let. Motivi so ponavljajoči se, a vedno drugačni, upodablja sebe, družino, otroke, nosečnice, spolnost, spolni akt, rojstvo, bolečino, smrt. Skratka vse, kar je življenjskega. Zgodi se, da opazovalca zaradi tega sprva postavlja v neugoden položaj, v katerem se ga poloti celo občutek sramu.

 

Poliptih Matisse-Klein-Bacon-Bezjak je umetniška avto-refleksija avtorice na temo modernega ekspresionizma. Avtorica ob zapuščini videoposnetkov Kleinovih performansov ter ob intenziviranju občutenja klasične glasbe komunicira z umetnikom, ki se je v zgodovino umetnosti zapisali kot izrazito moderen, nekonvencionalen ter samosvoj, kar v navezi z umetničinim samo-razkritjem lastnega telesa v delu BEZJAK, četudi pokritega z modrim akrilom, v smislu umetniškega performativa deluje docela prepričljivo. AVTOMATISSE je avtoportret – vezenina, izdelana v slogu Modrega akta, katere namen je re-prezentirati podobnost z Matissovo vizijo in vključevanjem umetničinega avtoportreta. Rob je ročno izvezen, preostanek kompozicije je v modrem akrilu različnih odtenkov. Delo KLEIN načrtno spominja na Kleinove odtise ženskih teles, medtem ko portrtet BACON izraža fascinacijo nad umetnikovo dokumentarno zapuščino, še posebej s pomenljivo upodobitvijo portreta v »puliju«.

 

Razstava je zasnovana v celoto kot osebna življenjska instalacija umetnice. V zgornjem prostoru se prepletajo risba, vezenina in fotografija. Spodnji del razstaviščnega prostora zavzema instalacija, ki ponazarja “spočetje in smrt ženske”, sestavljena iz doprsnega kipa, reciklažne postavitve ter zvočne instalacije v objemu risb, ki pripovedujejo življenjsko zgodbo umetnice. Gre za rojstvo življenja, ki se rojeva iz življenja ter nas neprestano opozarja, da sta razvoj in razmnoževanje bistveno povezana z zmožnostjo okoljskega prilagajanja s posameznimi inertnimi spremembami.

 

Ko umetnica zgodbo postavi pred gledalca, se načrtno prepušča spontanosti – in ko se umakne, njene zgodbe ostajajo povezane z zgodbami mnogih žensk, pa čeprav črpa le iz lastnih in intimnih izkušenj. Presežek del Saše Bezjak je namreč v tem, da prikazujejo in v prvinskosti razgaljajo človeka oziroma življenje nekoč in danes – govorijo preprosto in zato spregledano resnico, da ostaja človek, globalnemu segrevanju ter migracijam navkljub, v svoji prvinskosti – primitivnosti – večno enak: čustven, ljubeč in trpeč.

 

Človeški, kakopak.

 

Nina Jeza

 

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani