Robi Zupan

Trboveljčan, ki je poletel z Mont Blanca

»V iskanju prave vrednosti …« je verjetno tisti moto, ki najbolj nazorno prikaže življenje Trboveljčana Robija Zupana. V rosnih letih je zbolel za najhujšo obliko sladkorne bolezni in vse od takrat se njegovo življenje vrti okoli številk, ki mu dnevno sporočajo vrednosti sladkorja. A življenje v številkah mu je tuje, njegov knapovski značaj ne pristaja na omejitve in tako že vrsto let z intenzivnim športnim življenjem – med drugim je naredil več kot 200 skokov z letala in z jadralnim padalom poletel z Mont Blanca – premika meje razumevanja uradne medicine o sladkorni bolezni. A ne gre za njega, pravi Robi, gre v prvi vrsti za navdih in za zgodbo o tisti pravi vrednosti življenja, ki je sporočilo za vse, ki jim življenje postavlja ovire.

Za teboj je več kot 200 skokov s padalom, a verjetno najtežji skok se je zgodil tistega mrzlega jutra, ko si kot mlad plavalec izvedel, da si zbolel za najtežjo obliko sladkorne bolezni.

»Gotovo je bil to takrat zame in mojo družino šok. Že kot mladenič sem imel mačistični nrav in sprijazniti se z dejstvom, da bom celo življenje na nek način hendikepiran, je bilo zame težko sprejemljivo. Za starše je to, da ti zboli otrok za zaenkrat še neozdravljivo kronično boleznijo, prav gotovo ogromna ovira, ki jo bo potrebno preskočiti. Najpomembnejši pri tem sta iskrena želja in močna volja, da se prilagodiš bolezni. Ko se za nekaj trdno odločiš, greš pač do konca in včasih moraš zbrati pogum in ubrati marsikatero neustaljeno pot.«

Kako je to breme sprejela tvoja okolica?

»Izredno močan faktor pri tem predstavljajo partner, družina, prijatelji, sodelavci … V težkih obdobjih je njihova strpnost neprecenljiva. Okolica in družba ti vračajo toliko, kot daš ti. Iz dneva v dan trudim, da dajem svoj maksimum. Če si sam s sabo zadovoljen, so s tabo in tvojim delom zadovoljni tudi družba, okolica …«

Če ti je bolezen postavljala ovire, pa si s športom podiral mejnike, ki jih je uradna medicina postavljala sladkornim bolnikom. Verjetno si edini, ki ima sladkorno bolezen tipa 1 in ima potapljaško licenco pri mednarodni potapljaški zvezi CMAS P3 (gre za zahtevne potope).

»Res je. Ponosen sem na več dosežkov. Na prvem mestu pa je vsekakor polet z jadralnim padalom z Mount Blanca, najvišje gore Alp. Izpostavil bi še 160-kilometrski prelet z jadralnim padalom, v veliko čast pa mi je bilo sodelovati v spremljevalni ekipi Stoklas and Virag team na najtežji kolesarski preizkušnji na svetu RAAM (Race across America). Teh podvigov je še precej; smučal in poletel s padalom sem s skoraj vseh naših bolj znanih dvatisočakov, imam 200 skokov s padalom iz letala itn. Dolga leta sem bil aktiven tudi na področju izobraževanja plavalne mladine v trboveljskem plavalnem klubu. Tega je zares ogromno.«

Kaj si našel v športu?

»Že od rane mladosti mi šport v življenju predstavlja rdečo nit. Z njegovo pomočjo sem si izoblikoval boljšo samodisciplino, red in odgovornost. Te vrline  so ključne pri uspešnem in kakovostnem nadzorovanju moje bolezni.«

V tem trenutku pa vihtiš pisateljsko pero in v sodelovanju z Mladinskim centrom Trbovlje, s Tomažem Deželakom in z Mitjo Duhom (op. avtor intervjuja) si se odločil, da napišeš knjigo.

»V preteklosti sem napisal že kar nekaj člankov za revije o diabetesu (Dita, Sladkorna …), na to temo sem imel odmevna predavanja. Po pogovoru z vami in na vaš predlog, da bi vse skupaj spravili na papir, je prišlo do dejanske uresničitve mojih želja. S knjigo bi rad ljudem, pa naj si bodo diabetiki ali zdravi ljudje, sporočil, da smo kljub oviram v veliki meri sami tisti, ki odločamo o svoji usodi. Meje so zato, da se prestavljajo više, dalje, globlje … In te meje naj nam predstavljajo izziv.«

Znano je, da ima prehrana pri tvoji bolezni velik pomen. Kako gledaš na poplavo raznovrstnih prehranskih nasvetov, ki tako nasilno prodirajo v naš vsakdanjik?

»Prehrana pri sladkorni tipa 1 nima tolikšnega pomena, kot pri tipu 2. Zdrava prehrana je pomembna pri diabetikih in “zdravih”. Če bi populacija uživala domačo nepredelano hrano, bi bilo dosti manj bolezni, ki so posledica poceni hrane, kupljene v trgovskih centrih.«

Zaposlen si pri MORS, URSZR – Center za obveščanje Trbovlje (112). Kako se tam soočaš s svojo boleznijo? Te ovira?

»Odgovornost na delovnem mestu od mene zahteva 100-odstotno učinkovitost, zato moram za svoj nivo sladkorja skrbeti toliko bolj, da ni nihanj. Redne kontrole in skrb za urejeno sladkorno botrujeta temu, da zaenkrat nimam ovir na delovnem mestu.«

Na koncu naj dodam še, da si zaveden Trboveljčan. Kaj je po tvojem mnenju ključno za dvig morale in boljši način življenja Zasavcev?

»Za dvig morale in končanje apatije, ki sta na žalost zavladala med Zasavci, smo v prvi vrsti odgovorni sami. Najprej mora vsak sam po najboljših močeh poskrbeti zase, šele takrat bomo lahko našo dolino potegnili iz objema duhov. Spet se moramo zavedati svojih korenin in ne čakati na usodo iz Ljubljane oz. Bruslja.«

Najlepša hvala za pogovor, veliko sreče pri pisanju knjige in v življenju nasploh.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani