Resnične zgodbe mojega očeta

Ob stoti obletnici začetka prve svetovne vojne se spominjam pripovedovanja svojega očeta, udeleženca bojev na fronti.

Kot tretji sin se je rodil očetu Lojzetu, ki je bil tesar in materi Ani, ki je obdelovala precej velik grunt. Za njim se je rodilo še pet fantov in eno dekle. Pomanjkanja niso čutili, pridno delati pa so morali vsi.

Martin je štel devetnajst let, ko se je začela prva svetovna vojna in je bil zaposlen pri gradnji železniške proge, ko je dobil poziv za mobilizacijo. Vpoklicana sta bila tudi starejša brata.

Bojevali so se v Karpatih, Galiciji, Dolomitih in na Soški fronti. Soča? Brdka v prirodni si lepoti… Oh ne! V KRVAVI GROZOTI JE JOKAJE POZIBAVALA mrtve vojake ter hladila rane še živečim vojščakom. Vojna je bila zelo kruta.

…Bilo je ponoči, vojaki so se morali premikati naprej. Hodili so po strelskih jarkih, kar med in po ranjenih in mrtvih tovariših, saj je bila trda tema in se ni nič videlo, slišalo pa se je obupno ječanje in kričanje ranjencev. Sovražniki so ubijali tudi s plinom. Martinov brat Janez je za vedno ostal tam. Padel je pod streli italijanske puške. Martin je bil dvakrat ranjen, pa še malarija mu ni prizanesla in se je zdravil  v neki bolnici v Galiciji.

…Utrujeni in lačni vojaki so nekje v Italiji našli vinsko klet v kateri je bilo v sodih še nekaj vina. Vsi so svojo nesrečo utapljali v vinu in se ga pošteno nalezli. Ko se je Martin prebudil je ugotovil, da je sam. Soborci so odšli naprej, nanj pa pozabili. Dolgo jih je iskal, nazadnje pa vse našel mrtve. Pobili so jih Italijani iz zasede, Martinu pa je takrat življenje rešilo vino. Nekaj časa je sam taval po bojišču, nato pa se je pridružil nekemu avstrijskemu bataljonu.

…Brata Lojzeta so ujeli Rusi. Preživel je ujetništvo. Tam so mu najbrž oprali možgane, ker je šele po štirih letih po koncu vojne prišel domov. Hvalil je njihov politični režim, je pa drago plačal svoje komunistično prepričanje takoj, ko se je začela druga svetovna vojna, ko so mu nacisti požgali hišo, njega in ženo pa odpeljali v Dachau, kjer so mu ženo ubili.

Po štirih letih je bilo konec vojne in Martin se je vračal domov na Dolenjsko in ni nič vedel o usodi svojih dveh bratov na bojišču. Malo okajen in zmeden je v Ljubljani namesto za Sevnico želel imeti vozovnico kar za Ljubljano. Mati Ana svojih sinov ni več pričakala na pragu svoje hiše, saj jo je pokopala žalost in bolezen.

So pa bili ti Kaplerjevi bratje zelo zdržljivi ne glede na to kar so preživeli, vsi so dočakali visoko starost. Mogoče pa je imela vsaj malo zaslug za to njihova mati, ki je naučila otroke pomembnosti zajtrka in trdega, poštenega dela.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani