Ocena gledališke predstave »Jeklene magnolije«

V nedeljo, 23. februarja 2014, je bila v trboveljskem Domu svobode za ogled na voljo predstava z naslovom Jeklene magnolije, ki so jo uprizorili perspektivni igralci Mladinskega gledališča Svoboda Trbovlje. Gledališko predstavo si je ogledal tudi strokovni ocenjevalec, Gašper Jarni, njegova ocena pa sledi v nadaljevanju tega prispevka.

Pester gledališki konec tedna sem sklenil tam, kjer sem ga začel – v Trbovljah. Tokrat se je pokazal in izkazal ženski del mladinskega gledališča Svoboda iz Trbovelj. Punce, dame in gospe so nam v režiji Nande Guček uprizorile predstavo Roberta Harlinga Jeklene magnolije.

Režiserka je literarno predlogo dodobra pregnetla in priredila. Prizore je temeljito okrajšala, dogajanje umestila v lokalno okolje in jezik premišljeno podredila, oz. bolje rečeno, prepustila sočnemu (že samem po sebi zabavnemu) zasavskemu dialektu. S tem je dosegla več pozitivnih učinkov pri kreiranju predstave. Zgodbo je približala tamkajšnjemu občinstvu, igralkam pa omogočila, da so se v svojem domačem (in posledično najbolj suverenem) načinu govora lahko dodobra razigrale in ustvarile polnokrvne in žive dramske osebe.

Likovna zasnova predstave je bila prav tako premišljena, izčiščena in brez odvečnih scenskih elementov. Še posebej posrečena se mi je zdela odločitev glede ogledal v frizerskem salonu. Teh na odru ni bilo; vsakič, ko se je katera od igralk pogledala v ogledalo, je v bistvu pogledala v publiko.

Igralke so vse po vrsti ustvarile zanimive igralske kreacije.  Užitek je bilo gledati, s kakšno lahkoto so izgovarjale svoj tekst, bile pri tem povsem sproščene, naravne, zapovrh pa še zelo zabavne. Frizerski salon je prostor, kjer ženske opravijo svoj obvezni ritual izpovedovanja, opravljanja in karseda ažurnega informiranja o dogajanju v njihovi soseski. Vse te okoliščine so igralke zelo prepričljivo zapopadle; s pristnimi, živimi in iskrivimi dialogi so pričarale resničen ambient ‘ženskega teritorija’. Tudi karakterno so si bile med seboj različne; jasno, a ne preveč karikirano so zarisale svojstvene značajske poteze dramskih oseb. Še posebej prepričljiva je bila igralka, ki je upodobila Mileno. Ustvarila je lik pokončne gospe in ljubeče matere. S prefinjenim igralskim občutkom je prav presunljivo odigrala zadnji prizor, v katerem se pred prijateljicami zlomi ob izgubi svoje hčerke. Igralka, ki je upodobila Neli, je prav tako ustvarila prepričljiv lik nežne, ljubeče, malo naivne, v vse odtenke rožnate zaljubljene punce, ki se kljub svarilom zdravnikov odloči imeti otroka. Tudi ostale ‘jeklene magnolije’: simpatična, zvedava in podjetna frizerka Truda, njena pridna, z Mormoni obsedena pomočnica Anka, premožna in prepirljiva gospa Olga ter opravljiva bivša gospa županova Klara – prav vse igralke so opravile veliko delo. Ustvarile so karakterno raznolike ženske, z izjemno skupinsko in kolegialno igro ter prepričljivimi ‘ženskimi’ dialogi pa so predstavo povzdignile na zavidljivo visok ljubiteljski nivo.

Čudovito dehtečim, a čvrstim zasavskim jeklenim magnolijam iskreno čestitam in jim želim še veliko ponovitev.

Gašper Jarni

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani