Ob ziher’ci

Sredin literarni večer Literarnih prijateljev DUT, 3. decembra, je bil tradicionalno namenjen praznovanju rudarskega praznika ob godovanju sv. Barbare, ki ga praznujejo naslednji dan.

Jože Bernot je skupaj z ostalimi člani pripravil večer z izpovedmi in pesmimi o rudarjih, ki so jih napisali zasavski avtorji. Večino tega še ni bilo objavljeno ali povedano.

Tine je opisal rudarska pokrivala, od šilt kape in starih klobukov, usnjenih čelad, do plastičnih čelad, ki po barvi povedo kakšno delo opravlja posameznik. Tudi razvoj rudarskih svetilk je zanimiv, saj so v drugih rudnikih uporabljali lesene treske in oljenke, ki so za premogovnike bile prenevarne zaradi plinov. V premogovnikih so uporabljali karbidovke z odsevnimi ploščami, kasneje ziherce, ki so merile tudi prisotnost metana v jami. V novejšem času so jih zamenjale akumulatorske svetilke, zadnja leta naglavne.

Rudarsko življenje je prepletalo veselje, žalost, strah, skrb, pesmi, druženje, šaljivke, zmerjanja, jok, smeh, lakoto, … Koliko dolgo se bo vedelo za to dolgo obdobje, ki je zaznamovalo zasavske kraje in ljudi, ne vemo. Franc iz Gabrskega je nekoč pojasnil Jožetu, da so se knapi vedno klicali po rojstnih imenih ali imenih, ki jih jim je dala okolica, nikoli s priimki.

Rudarji še vedno ohranjajo kritični duh. Vida je v času decembrskih praznikov pisala vsem trem dobrim možem. Takrat je bil predvolilni čas, zato jih je prosila, da naj plača ne bo socialna pomoč, da naj Dedek mraz pripelje varčno in pošteno vlado, da ne bo šlo vse po starem, da naj bi politiki ne porabili več, kot so zaslužili. Na žalost pa ni bilo mogoče nič storiti.

Za konec so prebrali tudi Milanovo pesem, Spomin na rudnik, v kateri je opisal kako Perkmandeljc zapušča rudnik, žalosten, ker ne bo več opozarjal rudarje na nevarnosti. Prijazni škrat odhaja domov, nekam pod Kum.

Večera so se udeležili avtorji pesmi in pripovedi Milan, Marina, Manja in Darčk. Un´s Trboul so zapeli čudovite pesmi, ki so spominjali na nekdanje čase.

Ob zaključku večera je županja Jasna Gabrič poudarila kako pomembno mesto v našem kraju je imel rudnik, od financiranja objektov, prireditev, društev… in pomagal pri številnih akcijah, kjer so se izkazali predvsem rudarji s svojim prostovoljnim delom. Veliko trboveljskih eksponatov je v velenjskem muzeju, ohranilo se jih je le nekaj, tudi pri posameznikih. Želi, da bi imeli muzej tudi pri nas, da bodo zanamci lahko videli vsaj del zgodovine, ki se ne sme pozabiti. Vesela je, da se ohranja spomin na tiste čase in naj bo tako tudi v bodoče. Delček dvestodesetletne zgodovine rudarstva je mogoče videti na razstavi 4. DRITL v Delavskem domu Trbovlje.

Uradnemu delu je sledilo prijetno druženje in klepet, ki daje tovrstnim večerom še poseben pomen.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani