Nika Barič in Ines Kerin

Ne glede na to, kje bom na koncu živela, bodo Trbovlje vedno moje mesto.

Vsi poznamo naši someščanki Niko Barič in Ines Kerin. Dekleti sta dosegli zares vrhunske rezultate v ženski košarki. Nika Barič, ki igra za najelitnejši Evropski klub Spartak Moskva, je bila kot prva Slovenka izbrana za igranje v ameriški ženski profesionalni košarkaški ligi (WNBA). Ines Kerin pa je kot odlična Slovenska košarkarica odšla študirat v Ameriko in trenutno zelo uspešno igra za Univerzo Barry v Miamiju na Floridi v ženski študentski ameriški košarkarski ligi. Veseli smo bili, ko sta se obe prijazno odzvali našemu povabilu na pogovor, kjer smo ju povprašali tudi o njunem trenutnem delu in načrtih za vnaprej.

Nika Barič

Najprej čestitke za vse res izjemne dosežke na tvoji poti vrhunske košarkarice. Kateri dejavniki so bili po tvojem mnenju odločilni, da je tista deklica, ki je med igranjem nogometa v 1. razredu OŠ čudežno zadela 2 trojki, tako uspela na svoji poti?

»Najprej lepo pozdravljen in hvala za čestitke. Sama sem kot deklica preživela ogromno časa na igrišču. Vedno sem s fanti igrala nogomet, košarko, hokej in še mnogo drugih športnih iger. Že kot deklica sem imela odlične tekaške sposobnosti in koordinacijo. Ampak mislim, da so k temu ogromno pripomogli sami geni, kajti moj oče je bil odličen nogometaš, moj dedi pa je bil odličen rokometaš. Pozneje je k temu pripomoglo tudi veliko odrekanja, trdega dela, vztrajanja, solz, smeha … Najpomembnejše od vsega pa je verjeti vase in slediti svojim ciljem.«

Po zelo uspešnem igranju za celjsko ekipo Athletea v srednji šoli so te zasnubili v najboljšem evropskem klubu (po statistiki) Evrolige, in sicer v Moskovskemu Spartaku. Kakšen se ti je zdel preskok v najelitnejši Evropski klub?

»Preskok v najuspešnejši klub v Evropi je bil seveda velik. Šele 19 let sem dopolnila, ko sem odšla v Moskvo, in seveda je bil prvi mesec zame izjemno težek. Na igrišču in tudi izven njega. Pozneje sem se privadila in zdaj je to moj drugi dom. Seveda pa je bil preskok velik kar se tiče igranja v Euroligi, saj se igra zelo agresivno, hitro. Ni bilo lahko, ampak s potrpežljivostjo in trdim delom igram vsako sezono bolje in bolje.«

Poudarjaš, da je v evropski vrhunski košarki izredno pomembno uigravanje in da so treningi skoraj v celoti posvečeni temu. Ali misliš, da bi tudi pri nas (ne samo v košarki) boljše rezultate prinesel takšen način treninga? Za razliko od poudarka na ločenih treningih za telesno pripravljenost in tehničnih treningih, saj uigravanje vendarle vsebuje oboje.

»Mislim, da se pravilno treniranje začne že pred sezono, kjer mora biti poudarek samo na kondiciji, fitnesu in »šutiranju«. Pozneje, ko si že v neki formi, pa naj bi se začeli treningi z žogo in uigravanjem. Med samo sezono je najbolj pomembno, da se večino časa poudarja kakovost uigravanja.«

Največji uspeh v karieri je bil zagotovo trenutek, ko so te sredi noči obvestili, da si bila kot prva slovenska igralka v 2. krogu izbrana v moštvo Minnesote Lynx, ki igra v ženski ameriški profesionalni ligi (Woman NBA). S tem so se ti uresničile otroške želje. Si želiš doseči podoben uspeh kot tvoja košarkarska vzornica Sue Bird, ki je bila predlagana med 15 najboljših igralk WNBA vseh časov?

»Ko mi je uspelo, da sem bila kot prva Slovenka izbrana v WNBA, so tekle solze sreče, saj sem si to želela že kot mala deklica. V otroštvu sem po televiziji rada gledala in občudovala fante, ki so igrali v NBA, ampak najprej si želim, da dobro zaigram v moštvu Minnesote Lynx, ko bo to za menoj, pa si bom postavila nove cilje. Seveda od sebe pričakujem kar se da najboljšo igro in si vedno postavljam zelo visoke cilje. Zavedam se, da si vsak s svojimi cilji sam postavlja meje. Sem pa človek, ki ne odneha, dokler ne doseže tistega, česar si želi in kar si je zadal.«

Tvoje vrline, kot so borben značaj, srčnost in pozitivnost, so prišle na plano tudi takrat, ko si še mlada izvedela, da imaš raka ščitnice. Kako si se soočila s tem?

»Lahko rečem, da ni bilo lahko, ampak ko je edina izbira ta, da preboliš raka, ti ne preostane nič drugega. Bil je seveda šok zame in za prijatelje, najbolj pa seveda za družino, kjer so mi vsi stali močno ob strani. Seveda bi bilo brez mojega trmastega značaja in podpore bližnjih veliko težje. Ta izkušnja me je močno pozitivno spremenila in zaradi nje sem postala se močnejša.«

Znana je apatičnost ljudi v Sloveniji. Še posebno v naših krajih. Kakšno je tvoje sporočilo za te ljudi in vse mlade športnike?

»Ljudje premalo verjamejo vase, ne postavljajo si ciljev. Mislim, da se ljudje včasih bojijo biti drugačni in narediti nekaj, kar ne delajo vsi. Želim si, da bi ljudje verjeli vase, si postavljali cilje, začeli s kakšnim projektom, s treningom, z novim izzivom.«

Zagotovo se rada vrneš v Trbovlje. Kako te tukaj zdaj, ko si priznana športnica, sprejemajo ljudje?

»Zelo rada se vrnem v Trbovlje. Ker sem toliko časa od doma, se vedno rada vrnem v svoj kraj. Po vseh teh letih jih imam še rajši, še lepše so. Ljudje me poznajo in moram reči, da je zelo lepo videti, ko te ljudje prepoznajo, lepo pozdravijo, podarijo kompliment.«

Vem, da je malo prekmalu, ampak ali že imaš načrte, kaj bi rada delala po košarkarski karieri?

»Vsako sezono se več naučim, več znam, vedno več ljudi poznam. Bolj ko razmišljam in ko vidim določene stvari, bolj močna je želja, da bi po koncu kariere postala trenerka.«

Ines Kerin

Ines, kako se počutiš v ZDA? Se ti zdi, da počasi uresničuješ svoje otroške sanje?

»Počutim se super. Se mi zdi, da.«

Pri 8 letih si se začela ukvarjati s košarko in od takrat si dosegla na tem področju res veliko. Pri svojih štiriindvajsetih letih imaš za seboj že lepe dosežke, kot so igranje za mariborski AJM, preselila si se v ZDA, v Oklahomi si nadaljevala šolanje, v ligi NJCAA si branila barve svoje šole, zdaj pa svojo pot nadaljuješ v Miamiu. Čemu ali komu se imaš zahvaliti za takšen uspeh? (Opomba: Povprečno na parketu prebije 33 minut, v tem času pa doseže 8,2 točki, 4,3 podaje in 2,6 skokov na tekmo.)

»Najprej bi se zahvalila svojim staršem, ker so mi pomagali in me spodbujali od samega začetka. Prav tako se zahvaljujem sestri Nataši, ki mi je vedno znala priskočiti na pomoč, ko mi je bilo najtežje, in seveda preostalim sorodnikom, ki me še vedno spremljajo in me spodbujajo. Najraje bi vse poimensko navedla, ampak bi bil zapis predolg. Prav tako bi se rada zahvalila Damirju Grgiču, ki je izjemen trener. On je tisti, ki mi je resnično pokazal, kaj košarka dejansko je. Košarka je veliko več, kot samo šport.«

Zasledil sem, da si trenirala 3-krat na dan. Zanima me, kako potekajo treningi v Ameriki ter kakšna je primerjava evropskega in ameriškega košarkarskega pristopa.

»Trikrat na dan sem trenirala prejšnje leto na Murray State Collegu v Oklahomi. To leto sem na Barry University, ki je v Miamiju. Seveda se program dela razlikuje od lani. Letos so bili treningi pred sezono kar precej težki, imeli smo veliko preizkusov telesne pripravljenosti. Med sezono so bili treningi prilagojeni, a ni bilo tako naporno, kajti imele smo veliko tekem. Po končani sezoni pa smo spet začeli z napornimi pripravami na naslednjo sezono.

Barry University spada v najmočnejšo ligo v ZDA, v Sunshine State Conference, tako da je raven igre precej višja kot v Sloveniji. V ZDA je tudi ogromno nadarjenih igralk in konkurenca je zato velika. Igra se v ZDA ne razlikuje veliko od evropske igre, le precej več poudarka je na moči in hitrosti. V Evropi, po domače povedano, pa se veliko več igra z glavo.«

Vrniva se v študijske vode. Kakšna je na splošno študentska miselnost v Ameriki (vsaj na tvojem kolidžu) oziroma miselnost mladih v tvojem okolju?

»Če primerjam prejšnje leto, ko sem bila v Oklahomi, z letošnjim letom, ko sem na Floridi, lahko rečem, da je razlika velika. Oklahoma je bolj konzervativna zvezna država, na Floridi pa so mladi bolj odprti, prej se podajo v nove izkušnje. V zvezi z miselnostjo in primerjavo med Slovenijo in Ameriko mislim, da smo slovenski študentje bolj podobni študentom na Floridi. Med Slovenijo in Ameriko niti ni take razlike, razlika je samo v tem, da je ogromno ljudi mešanih narodnosti in ras.«

Verjetno zahteva igranje v ameriški študentski košarkarski ligi precej odrekanja in požrtvovalnosti. Kako ti to uspe?

»Živim v Miamiju, v mestu, ki nikoli ne spi. Tu se dogaja štiriindvajset ur na dan vseh sedem dni v tednu. Kar težko je biti študent in športnik v Ameriki, kajti moj dan se začne ob 8. uri zjutraj in konča ob 22. uri zvečer. Naporno je, vendar je košarka moj način življenja in me osrečuje. Veliko stvarem sem se že odrekla in ni mi več tako žal kot v mladosti, kajti vem, da je trenutno najbolj pomembno zame to, da se osredinim na šolo in košarko. K sreči me tudi starši razumejo in mi pomagajo. Verjamem, da se dobro poplača z dobrim. Poleg ogromno truda in odrekanja je dobra stran to, da imam tukaj poletje vse leto, plaža je zelo blizu, Miami Heat tudi in podobno. Tudi užitkov je veliko. Za vse se najde čas, če se hoče.«

Trbovlje se trenutno soočajo z visoko brezposelnostjo, kar se odraža tudi v stiskah družin. Kaj bi sporočila vsem tem ljudem in predvsem mladim športnikom?

»Predvsem bi jim svetovala, da naj nikoli ne obupajo, kajti po dežju vedno posije sonce. Verjamem, da je zelo težko, vendar je treba biti hraber, treba se je boriti in pozitivno razmišljati. Če imajo možnost napredovati nekje drugje, naj ne odlašajo in naj takoj zagrabijo priložnost.«

Kakšni so v daljni Ameriki občutki do rojstnega mesta?

»Pogrešam naše Trbovlje. Ne glede na to, kje bom na koncu živela, bodo Trbovlje vedno moje mesto. Obožujem jih in vedno, kadar pomislim na Trbovlje, imam nasmeh do ušes. Komaj čakam, da se poleti vrnem domov.«

Si na poti do svojih sanj. Kje vidiš vrhunec in do kam misliš, da si se sposobna povzpeti?

»Trenutno sem osredinjena na izobraževanje in napredovanje v košarki. Letošnje sezona je bila uspešna, na koncu sem bila glede razmerja med asistencami in zgubljenimi žogami (123 : 61) na 12. mestu v ZDA in prva v naši konferenci. Mislim, da imam še veliko prostora za napredek. Ker nisem nikoli zadovoljna sama s sabo, si vedno želim še več. Sposobna sem priti do diplome na univerzi Barry in če bo mogoče, tudi do magisterija. Moja prihodnost je zelo nepredvidljiva, kajti po končanem šolanju bi rada še naprej igrala košarko.«

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani