Nik Rajšek

Umetnikom je lažje na tujem. Tudi v Amsterdamu.

 

Nik Rajšek je eden izmed tistih ljudi, ki že od malih nog vedo kaj si želijo početi v življenju. Nik želi postati profesionalni sodobni plesalec in koreograf. Po letih trdega dela se mu je uspelo prebiti na akademijo v Amsterdamu in sedaj zelo hitro napreduje in se bliža uresničitvi svojih sanj.

 

S plesom se ukvarjaš že 10 let. Zakaj te je ples navdušil in zakaj ravno sodobni ples?

Vse se je nekako začelo v osnovni šoli s plesnim krožkom. Vpisal sem se, ker sem se ob plesu vedno zabaval, ker sem si vedno želel nastopati. Kasneje sem se vpisal k plesu v Glasbeni šoli Trbovlje, kjer je Daliborka Podboj učila sodobni ples. Tam sem spoznal kaj sodobni ples je in ugotovil, da je to tisto, kar v življenju želim delati.

Pri sodobnem plesu me je vedno najbolj navduševalo to, da ni bilo omejitev. Nisem bil samo plesalec, ampak sem bil tudi ustvarjalec. Ta zvrst plesa mi je vedno nudila veliko ustvarjalne svobode.

 

Se ti zdi, da je bilo tvoje življenje kdaj težje, ker si bil fant in plesalec? Meniš, da si bil zaradi stereotipa »da je ples za punčke« kdaj izključen iz družbe? Kakšen je danes tvoj pogled na te »predsodke« in kako je s tem v tujini?

Moram priznati, da je dejstvo, da plešem, včasih močno poseglo v moje družbeno življenje. V Sloveniji je namreč še vedno zelo močno prisoten stereotip da, če si plesalec, si gotovo zelo poženščen. To je prisotno predvsem, če si baletnik ali sodobni plesalec. Če si moški in plešeš Hip Hop ali Breakdance potem je vse OK. Torej ja, moram priznati, da mi je bilo v družbi včasih težje, ker sem bil plesalec in ne na primer nogometaš. V plesu oziroma na plesni sceni je bilo dejstvo, da sem fant, velikokrat prednost, saj (predvsem v Sloveniji) ni veliko moških plesalcev.

Menim, da so predsodki v tujini manj prisotni. Tukaj, v Amsterdamu, se je ta razlika med moškimi in ženskimi plesalci nekako zabrisala. V mojem razredu je enako število žensk in moških in pomembno ni nič drugega kot to, da vsi dobro plešejo.

Menim pa, da na predsodke vpliva tudi to, da je v Sloveniji veliko manjših mest v katerih so različna plesna društva in eno veliko mesto (Ljubljana), kjer se vse to lahko združi. V tujini je velikih mest in društev več. V množici ljudi se ljudje ne obremenjujejo z drugimi, s tem kaj kdo počne.

 

Šolanje si nadaljeval v Ljubljani na Umetniški gimnaziji, smer sodobni ples. Meniš, da si v času, ko si obiskoval srednjo šolo, zelo napredoval? Ti je šola dala veliko izkušenj?

Pred umetniško gimnazijo sem se kot plesalec izobraževal le pri Daliborki. Torej imel sem le enega učitelja kjer sem črpal znanje. Po vpisu na že omenjeno srednjo šolo pa se je moj plesni svet nekako razširil. Učilo me je več različnih učiteljev, imel sem predmete povezane s plesom, itd. Rekel bi, da sem imel pred srednjo šolo le vpogled v plesni svet, potem, v srednji šoli, pa je vse postalo bolj resno. Stvar je iz hobija prerasla na profesionalno raven.

nik rajsek 2

 

Bi izpostavil kakšen projekt pri katerem si sodeloval v času, ko si obiskoval srednjo šolo?

V vsakem letniku smo pripravili koreografijo in se potem predstavili na produkciji umetniške gimnazije. Vsaka produkcija je bila nekaj posebnega, novega. Vsako leto pa sem se prijavil tudi na tekmovanje, ki se imenuje OPUS ter pripravil nov in bolj zahteven solo projekt. To je bila priložnost, kjer sem se lahko dokazal ter sam pri sebi videl, koliko sem v enem letu napredoval.

Leta 2009 sem začel plesati tudi v Celju, kjer sem sodeloval oziroma ustvarjal in plesal v celovečernih predstavah. Do takrat so mi bile poznane le krajše plesne točke za tekmovanja, produkcije oziroma nastope, ko pa sem začel plesati v Forumu v Celju, pa sem plesal tudi v enournih predstavah.

Pred odhodom v Amsterdam sem sodeloval tudi na Državni proslavi ob 20. obletnici osvoboditve Slovenije. Ena izmed soustvarjalk te proslave, Jana Menger, me je opazila in me zadolžila, da izberem še tri plesalce, s katerimi bomo nastopili s tremi koreografijami na državni proslavi katere režiser je bil Matjaž Berger. To je bil zelo naporen, a zabaven in uspešen projekt.

 

Kateri so učitelji, ki bi jih lahko izpostavil in rekel, da so najbolj pripomogli k oblikovanju tvojega plesnega znanja in razvoja ter zakaj?

Prva, ki jo moram omeniti je gotovo Daliborka Podboj, saj je ona tista, ki mi je sploh predstavila sodobni ples in mi dala možnost, da se v plesu razvijem z njeno pomočjo. Zaradi nje sem se namreč tudi odločil, da želim postati plesalec in da šolanje nadaljujem na umetniški gimnaziji, smer sodobni ples. Od plesalcev, ki so me učili v gimnaziji, bi izpostavil predvsem Tino Dobaj Eder, ki me je učila v 3. letniku. Njo izpostavljam, ker je bila tudi moja mentorica za solo, ki sem ga predstavil na tekmovanju Opus in poleg vseh odličnih plesnih treningov, je tudi zelo pripomogla k razumevanju plesnega sveta v tujini in Sloveniji. Pomagala mi je tudi pri spoznavanju in razumevanju kaj pomeni, če si po poklicu plesalec.

Tudi Gordana Stefanovič Erjavec je ena izmed plesalk, ki je na nek način kreirala moje plesno znanje. K njen sem namreč prišel kot sodobni plesalec, ki mu leži talna tehnika, skozi delo z njo sem osvojil tudi bolj tehničen del plesa. Poskusil sem in se naučil novih stvari, ki so mi bile prej tuje. To pa je bila tudi dodatna možnost ustvarjanja izven šole, kjer ni bil fokus le na treningih, ampak predvsem na kreativnosti in delanju predstav.

K vsemu temu pa je kot inspiracija prispeval tudi Iztok Kovač, ki sicer nikoli ni bil moj učitelj. Je odličen plesalec in koreograf iz Trbovelj in je nekako vedno bil moj vzornik.

nik rajsek 3

 

Sedaj obiskuješ akademijo za ples v Amsterdamu. Ti je šolanje tam bolj všeč kot v Sloveniji? Je ples v tujini res na toliko višjem nivoju kot pri nas?

Da, šolanje v Amsterdamu mi je bolj všeč kot v Sloveniji in to ravno zato, ker govorice o tem, da je ples oziroma umetnost v tujini na višjem nivoju kot pri nas, držijo. Predvsem sodobni ples je tukaj v Amsterdamu zelo »razvit«. Prvi razlog za to bi bil, da imajo plesne akademije v tujini gostujoče učitelje, ki nudijo zelo raznoliko in kvalitetno znanje. Jaz se šolam v Amsterdamu, a je le eden izmed učiteljev Nizozemec, vsi ostali pa prihajajo iz drugih držav. Drugi razlog, ki pripomore k kvaliteti je gotovo ta, da so ta večja mesta, kot na primer tudi Amsterdam, prestolnice sodobnega plesa. To pomeni, da imam možnost, da si vsak teden ogledam vsaj dve predstavi svetovno priznanih koreografov, Slovenijo pa svetovno priznana imena obiščejo enkrat ali dvakrat letno. Težava v Sloveniji je tudi ta, da razen umetniške gimnazije in sedaj nove akademije, ni neke ustanove, ki bi nudila kvalitetno možnost izobrazbe bodočim profesionalnim plesalcem.

Tudi publika je zelo pomembna. V Sloveniji namreč obstaja »plesna scena«, ki obiskuje plesne predstave, ampak skoraj vedno se na različnih umetniških dogodkih pojavljajo isti ljudje. Torej publika je stalna, kar pomeni, da ni veliko novih ljudi, ki bi zaživeli v tej zvrsti plesa. V tujini pa je na primer že oglaševanje veliko bolj prodorno. V Amsterdamu namreč vidiš ob cesti ogromne plakate, ki oglašujejo predstavo sodobnega plesa, kar jaz doma nisem nikoli videl. Tudi z vidika financ so velike razlike. Slovenija premore le eno ali morda dve sodobni plesni skupnosti. V primerjavi s tujino je financiranje plesne dejavnosti v Sloveniji na slabi ravni.

V Sloveniji imajo morda ljudje tudi neke miselne prepreke glede sodobnega plesa. Balet je na primer v vsaki državi, tudi pri nas ga imamo in je splošno zelo cenjen, ter ima veliko oziroma široko publiko. Balet ostaja neka tradicionalna vrsta umetnosti in baletnih predstav si ne ogledajo le plesalci, ampak nekako vsi ljudje, saj vsi vedo kaj balet je. Pri sodobnem plesu pa se še vedno pojavlja vprašanje kaj sploh je to sodobni ples? Ali je to tisto, kar nihče ne razume? Sodobni ples je v Sloveniji še vedno nekaj novega. Menim, da je ta zvrst plesa pri nas še vedno v razvoju.

 

Pred kratkim si se vrnil iz Frankfurta? Si tam nabiral plesne izkušnje?

Ja, na akademiji so izbrali 6 nadarjenih plesalcev in nas za en teden povabili v Frankfurt. Tam smo delali neke vrste mini staž. Gre za to, da smo bili v bistvu vajenci v plesni družbi (angl. Forsythe dance company). William Forsythe je zelo znan ameriški koreograf, ki dela v Frankfurtu že 30 let. Kariero je začel z baletom, kasneje pa je ustvaril svojo lastno produkcijo, katere delo je osredotočeno bolj na sodobni ples. Lahko bi celo rekel, da se ukvarjajo predvsem z raziskovanjem giba in telesa. Tam sem pridobil res odlično izkušnjo. En teden sem namreč živel kot, da bi že bil profesionalen plesalec ter član te družbe in sem lahko videl, kako bo moje življenje izgledalo v prihodnosti. Poleg tega, da sem pridobil to izkušnjo in občutek kakšno je življenje, ko si profesionalni plesalec v priznani plesni produkciji, pa smo imeli možnost spoznati tudi koreografa in vse plesalce, ki so se jim naše sanje že uresničile.

nik rajsek 4

 

Kakšne so tvoje želje za delo v prihodnosti?

Lepo počasi in po vrsti. Najprej si želim uspešno zaključiti akademijo, nato bom premislil o tem, ali si želim šolanje nadaljevati še dve leti na akademiji PARC v Bruslju. Sedaj se namreč šolam za plesalca, na PARC-u pa bi se šolal še za koreografa oziroma ustvarjalca. Če pa se to ne bo izšlo, pa si seveda želim najti svoje mesto v eni izmed kakovostnih plesnih kompanij. Trenutni cilj mi predstavljajo tri zelo uspešne družbe. To je Akram khan plesna zasedba v Londonu, Forsythe plesna zasedba v Frankfurtu in Batsheva plesna zasedba.

 

Meniš, da boš prišel nazaj v Slovenijo, se »boril« in ustvarjal v naših kulturnih krogih ali boš, če se bo le dalo, ostal v tujini?

V tem trenutku si želim, da bi lahko ustvarjal in živel v tujini. Temu je tako najbrž tudi zato, ker imaš kot profesionalni plesalec in ustvarjalec v tujini več možnosti, da dobiš delo. Tukaj namreč obstaja veliko (cenjenih) plesnih produkcij z rednimi (visokimi) prihodki. Izven Slovenije pa bi ostal tudi zaradi načina življenja, ki ga to okolje nudi umetnikom.

Avtorica: Kim Kern

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani