Nam je izobrazba samo v pogubo?

Prišel je september, ki je med mnogimi ljudmi najbolj nepriljubljen mesec v letu. To je čas, ko se vse pomiri. Poletje se počasi poslovi in hladna jesen trka na vrata. Sonce in vročino nadomestita mraz in sivkasto nebo. Ljudje se vračajo iz dopustov in zopet krenejo v svoj rutinski vsakdanjik; nekateri se vrnejo nazaj na delovna mesta, mlajša generacija ponovno prestopi prag vrtcev, osnovnih in srednjih šol, vse preveč pa je takih, ki se iz dopusta ne vrnejo, saj nanj niti niso odšli in jim je september tak kot vsak drug mesec. Članek pred vami sem začel pisati 3. septembra, torej na prvi šolski dan, ko sem med potjo skozi mesto naletel na mnogo mladih ljudi, ki so se odpravljali nazaj v šolo. Ob tem sem začel potihem razmišljati o tem, kakšni vlogi igrata šola in izobraževanje v današnjem času. Žal pa le bežen pogled na aktualno dogajanje v naši državi pove dovolj o majavi prihodnosti, ki nas čaka.

Če mi dovolite, bi najprej spregovoril nekaj besed o tistih, katerih naloga je, da učencem in dijakom posredujejo znanje. Govorim o učiteljih, vzgojiteljih v vrtcih in drugih pedagoških delavcih, ki pa so zadnje čase na slabem glasu. Po zaslugi naših politikov, ki ne znajo nič drugega kot se zgolj kregati, iskati notranje sovražnike in prelagati odgovornost na famozne »strice iz ozadja«, sem v zadnjih mesecih slišal mnogo očitkov na račun pedagoških delavcev, ki naj bi državi koristili tako kot prašni fikusi v pisarnah. Vse se je pričelo s širjenjem mita, da imajo učitelji in vzgojitelji bajne plače, s katerimi bi lahko konkurirali marsikateremu tajkunu. Sledilo je »nujno« nižanje plač pod pretvezo varčevanja in na koncu še popolno demoniziranje tega poklica, katerega zahtevnost naj bi bila primerljiva s poležavanjem na plaži. Razni superministri so začeli modrovati, da so učitelji premalo časa pred tablo in da bi moralo biti v razredih bistveno več otrok kot sedaj. Ker se tudi sam ukvarjam s področjem, ki se med drugim dotika tudi vzgoje otrok in dela v šoli, lahko na lastnih izkušnjah povem, da so pedagoški delavci za svoje delo še premalo plačani. Za vse, ki ste prepričani, da je varstvo in izobraževanje otrok nekaj silno enostavnega, priporočam, da skočite v kožo učitelja na kakšni osnovni ali srednji šoli samo za eno ur. Lahko bi vam opisoval s kakšnim zahtevnim in odgovornim delom se soočajo pedagoški delavci, vendar ne… želim, da bi to izkusili sami. Mislim, da bi bila samo ena ura dovolj, da bi razumeli, zakaj se mnogi učitelji in vzgojitelji vračajo iz dela silno utrujeni. In ko smo že pri tem, kdo lenuhari in kdo ne; kadar prižgem televizijo in ponesreči ujamem seje državnega zbora, vedno vidim napol prazno dvorano. Toliko o tem, kdo si v resnici zasluži plačo.

Pa bodi dovolj o učiteljih, recimo še kakšno besedo ali dve o položaju mladih. Ne bom se ponavljal, ker je verjetno večino bolj ali manj jasno, da je prihodnost za mlade ljudi precej majava in negotova. Ko sem se šolal, mi je bilo na vsakem koraku rečeno, da je znanje izredno spoštovana vrednota in da pridni vedno najdejo svoj zaslužen prostor pod soncem. Resnica je žal drugačna; vse več mladih izobražencev je po končanem šolanju vrženih na cesto kot plevel in temu primerno z njimi ravna tudi država. Znanje je dandanes povsem drugotnega pomena, skoraj nepomembno. V prvi vrsti je važno, da si nosilec pravega priimka, da si včlanjen v stranko, kateri moraš brez vprašanj prodati vsa svoja načela in da znaš – po domače povedano – brez hrbtenice poljubljati roko vplivnih »živin«. Drugače povedano; mafijska država. Seveda ima takšen način vodenja države nek globji smisel; bistveno lažje je kontrolirati množico ubogljivih ljudi, ki zgolj kimajo z glavo in sprejmejo vsako neumnost, ki ji je podarjena. Da, v takšni množici samostojni umi niso zaželjeni, saj lahko prehitro spregledajo vsako manipulacijo, laž in svinjarijo. Žalostno dejstvo pa je, da je velika večina individualnih umov deležna preganjanja in demoniziranje skozi celo življenje. Vaš še vedno zanima, zakaj je svet takšen, kot je?

Za konec pa še tole; če bi mladim dopustili, da se razvijajo v neodvisne kritične ume, ki si brez dlake na jeziku upajo povedati, kaj jih moti v tej državi, bi mogoče hitreje našli pot iz nastale krize. Toda v Sloveniji je to zaenkrat še nemogoče; dokler se bomo samo kregali in puščali raznim politikom, tako levim kot desnim, da zlivajo lastno gnojnico po nas, ne bo prav nič bolje. Ta kriza se namreč ne bo rešila kar sama od sebe, ampak s sodelovanjem vseh nas. Brez poniževanj in ideoloških prepirov.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani