MPZ Zarja v Logu pod Mangartom, po poteh soške bitke ob njeni 100. letnici

Člani moškega pevskega zbora Zarja Trbovlje so veliki ljubitelji gora. Tako so imeli trikrat koncert na vrhu Triglava. Prepevali so tudi na številnih drugih vrhovih slovenskih gora.

Planinska zveza Slovenije jih je zato povabila tudi, da so otvorili in peli na Svečani skupščini v Ljubljani, ki je bila ustanovljena 27. februarja 1893 v Ljubljani. S tem je PZS izkazala velika čast in priznanje za njihovo delo.

Prva svetovna vojna se je začela 20. julija 1914. Pokazala so se nasprotja pri načrtih za novo razdelitev sveta. Tako bi prišlo do nove razdelitve surovin, zlasti pa kapitala.

Ta iskrica se je vžgala 28. junija 1914, ko je dvajsetletni gimnazijski absolvent Gavrilo Princip, na bregu Miljatske v Sarajevu, izvlekel revolver, ki ga je dobil od srbskih obveščevalnih častnikov in z njim ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Druga krogla, namenjena deželnemu glavarju Oskarju Potioreku, pa je smrtno ranila nadvojvodovo ženo Sofijo.

Avstrija je razglasila splošno mobilizacijo. V 24 urah so morali v Trbovljah oditi v vojsko. V vojsko so morali delavci, rudarji kot tudi uradniki. Vpoklicali so tudi dr. Baumgartnerja.  V bolnici je ostal samo dr Herzog z enim bolničarjem. Tako so vsak dan odhajali v vojsko. Voz za vozom je drdral, po makadamski cesti, proti železniški postaji. Ob odhodih vlakov je igrala rudarska godba.

Tako se je začela velika vojna, največja tudi na naših tleh. Še ne polno leto krvavih bojišč Evrope, je na prizorišče vojne stopilo tudi slovensko ozemlje.  Maja 1915 so zagrmeli topovi na Soči. Italija je začela napad na 600 kilometrski fronti proti Avstro-Ogrski. Boji so potekali od prelaza Stelvio v italjanskih Dolomitih, preko Tirolske krajine, do Rombona, kjer se je spustila do reke Soče. To je bila kalvarija za tamkajšne ljudi in tudi celo Slovenijo.

Italjanske vojaške enote so bile razmeščene vse do Čukle pod Rombonom, na vrhu Rombona pa je bila avstroogrska vojska tako, da je vojaški duhovnik pred bojem spovedal vojake iz obeh strani. Ko pa je bil dan znak s piskom, so se vojaki obeh strani umaknili na svoje položaje.

Bila je sreda 24. oktobra 1917, med sedmo in osmo uro, ko je udarilo. Ogenj je začel bruhati iz 2000 topov in 1000 minometov. Dim in prah sta prekrila smrt, ki je kosila v okopih in strelskih rovih. Ob osmih pa se je pričelo najhujše. V napad je šla pehota. Posledice soške bitke so bile občutene tudi v Trbovljah

Ob osmih zvečer, istega dne, so italjanski generali poročali nadrejenim, da je njihova divizija na soškem bojišču premagana na vsej črti. Poraz je bil tako težak, da je komandant še isti dan naredil samomor.

Soška bitka je bil največji vojaški spopad na slovenskih tleh. Tekla sta kri in znoj. Besede Ernest Hemingwaya „zbogom orožje“, še vedno odmevajo med temi gorami.

Ta vojna, čeprav ob Soči, ni prizanesla tudi Trbovljam in Zasavju. Iz območja Trbovelj, Hrastnika in Dola pri Hrastniku je na soškem bojišči izgubilo življenja 126 oseb.

 

Gore koder hodimo so knjiga doživetji skritih v srcu in spominih.

 

„Zarjani“ smo se 5. julija 2014 odpravili po poteh 1. svetovne vojne, predvsem pa po poteh soške fronte. Na poti smo obiskali tudi nekatere druge kraje pomembne za slovensko zgodovino in kulturo.

Program pevsko-kulturnih nastopov je pripravila pevovodkinja  MPZ Zarja gospa Mihaela Obrovnik.

 

Kadar se v človekovi duši nakopiči toliko hrepenenja, ljubezni, navdušenja, bolečine, upanja in sreče, da je ne more povedati z besedami, tedaj iz njegovega grla privre pesem. Vanjo izlije vsa, za okorne besede prevelika čustva.

Z našim pohodom oziroma izletom  v Posočje ter petjem pri posameznih spomenikih, smo se želeli pokloniti 100. obletnici začetka 1. svetovne vojne, planinstvu oziroma goram koder so potekali boji in seveda domovini in njeni zgodovini. Istočasno smo, ob tej priliki, želeli pokazati tudi naše spoštovanje in ljubezen do nekaterih slovenskih skladateljev zborovskih skladb.

Pot nas je vodila iz Trbovelj preko Ljubljane in Radovljice do vasi Vrba, kjer smo pred Prešernovo rojstno hišo zapeli nekaj pesmi uglezbenih na besedila Prešernovih pesmi. Pevski program je bil namenjen tudi ostalim znanim rojakom iz posameznih vasi pod Stolom.

Pot smo nato nadaljevali do Dovja, kjer smo se, pred spomenikom, ki so ga postavili leta 1989, poklonili spominu velikemu slovenskemu domoljubu, duhovniku in skladatelju Jakobu Aljažu. Med drugimi pesmimi smo zapeli tudi njegovo „Oj Triglav moj dom“.

Naslednji postanek je bil v Kranjski gori. Vas je bila prvotno imenovana Borovška ves ali tudi Marija na Belem produ. O nastanku kranjskogorske cerkve se pripoveduje, da jo je dala zgraditi španska kraljica, ki se ji je nekoč prikazala Mati Božja in jo prosila naj v tem kraju zgradi cerkev.

Iz Kranjske gore smo pot nadaljevali do čudovitega gorskega jezera na Jasni in nato do Ruske kapelice pod Vršičem. Kapelica stoji tik nad cesto ki vodi na Vršič in je pomemben spomenik iz 1. svetovne vojne. Leta 1971 so jo postavili ruski ujetniki, ki so gradili cesto na Vršič in sicer v spomin na umrle sonarodnjake, ki jih je tega leta zasul velik snežni plaz in tudi za druge umrle ujetnike, ki so izgubili življenja pri gradnji te ceste.

Prijazen oskrbnik kapelice iz Kranjske gore nam je odprl vrata in nam pokazal notranjost kapelice.

Nato smo pred vhodom izvedli bogat kulturni program. Udeleženka izleta Eva Erjavec je naprej zaigrala na flavto in nato še zapela spominsko pesem, eden od tenorjev v našem zboru pa je zapel rusko pesem „Večerni zvon“. Nato pa je celotni zbor zapel še tri pesmi.

Od Ruske kapelice smo mimo Erjavčeve koče, od koder je lep pogled na Škrlatico in Prisojnik  ter,  Ajdovsko deklico, pot nadaljevali do vrha prelaza Vršič, ki je ločnica med dolinama Save in Soče. Mašo pri otvoritvi ceste čez Vršič je vodil takratni dovški župnik Jakob Aljaž.

Če je Triglav kralj slovenskih gora, je Škrlatica z najdaljšo vlečko, ki jo nosi ducat kraljičinih opažev in je Jalovec vitki princ ter Mangart debeloglavi minister na Julijskem dvoru.

V nadaljevanju poti smo se ustavili tudi pri koči pri izviru Soče,  kjer so se nekateri udeleženci povzpeli do tolmuna v skalovju iz katerega privre na dan smaragdno zelena voda reke Soče.

V Trenti smo obiskali cerkev v kateri je ohranjen kip „Črne Matere Božje“ in ob tej priliki v cerkvi zapeli nekaj slovenskih in eno cerkveno pesem.

Dober kilometer navzdol je naselje Soča. Skupek hiš je okrog cerkve Svetega Jožefa, kjer je bila še ne dolgo poslikava Tonete Kralja s hudičem v podobi Mussolinija 1944. Cerkev so morali na novo preoblikovati.

V Bovcu smo imeli kosilo in lastnik gostilne nam je povedal, da imajo ta dan na glavnem trgu kulturno prireditev. Na njegovo prošnjo smo nastopili na odru pod centralnim šotorom, koder smo, izven programa, zapeli nekaj pesmi, ki so jih domačini in prisotni turisti sprejeli z velikim navdušenjem. V bližini Bovca je tudi slap Boka, ki priteče na plano direktni iz navpične stene in je eden od večjih v Sloveniji.

Na povratku smo se peljali tudi mimo vojaške trdnjave iz 1. svetovne vojne Kluže. Pri tej trdnjavi je tudi znan most, ki je zgrajen cca 60 m na reko, ki teče pod njim.

Na poti proti prelazu Predel smo se peljali tudi skozi vas Log pod Mangartom, ki je v zadnjem času bolj znana po velikem zemeljskem plazu, ki je zasul velik del vasi in zahteval več človeških življenj in za nekaj časa odrezal kraj od ostalega sveta. To je stara slikovita vas sredi številnih gora, visokih preko 2000 m. V tej vasi  je mogočen spomenik branilcem Rombona, ki nosi pretresljivo sporočilo o 1328 avstroogrskih vojakih, ki so padli v bitkah na Rombonu. Ta spomenik je največja zgodovinska znamenitost  v tem kraju. Zanimiva je zgodba Ladislava Kofranika iz Prage, ki je izdelal ta spomenik. Kot avstroogrski vojak je nasprotoval vojni in v protest proti njej odvrgel puško ter dejal, da noče več ubijati in da noče postati topovsko meso. Zaradi teh dejanj ga je sodišče obsodilo na smrt. Pred ustrelitvijo je izrazil svojo zadnjo željo, da mu pred smrtjo dovolijo izdelati spomenik, ki bi za vedno spominjal na grozote bitke na Rombonu in v spomin na njegove tovariše, ki so padli v tej bitki, na višini 2208 m nad morjem.

Spomenik z dvema vojaškima likoma in sicer avstoogrskega strelca in bosanskega vojaka, ki stojita drug ob drugem z ramo ob rami, je začel graditi na pokopališču padlim vojakom na Rombonu. Na ledeni balvan, ki je bil na pokopališču je počasi nalagal trdo malto in na ta način postopoma oblikoval  veličastno skulpturo omenjenih vojakov. Delo je opravljal tako dolgo, da je bilo vmes konec vojne, nadaljna usoda avtorja spomenika pa ni znana.

Ta spomenik obiskuje veliko ljudi, med njimi tudi gojenci vojaške akademije Marije Terezije iz Dunaja, ki imajo tu del rituala ob prisegi. Pred spomenikom so pevci MPZ Zarja zapeli nekaj pesmi.

Spodnji in Zgornji Log spadata med najlepše spominske naselbine v Triglavskem narodnem parku.

Pot nas je naprej vodila proti prelazu Predel, čez novozgrajeni most preko plazišča do ruševin nekdanje trdnjave. Tu stoji spomenik v obliki trikotne stene iz obdelanega kamna na kateri je velika napisna plošča posvečena generalu Hermanu in njegovim braniteljem. Pod steno pa je na polici litoželezni lik umirajočega leva. Obeležje je bilo postavljeno v v spomin na tridnevno bitko, maja 1809, med francoskimi osvajalci in avstrijskimi branilci, ki so zaustavljali prodiranje Francozov proti Avstriji in našim krajem. Tudi pri tem spomeniku so pevci zapeli nekaj pesmi.

Preko prelaza Predel nas je nato pot vodila nad čudovitem Rabelskim jezerom proti Trbižu in nato še preko Fužin do mejnega prehod Rateče ter naprej do Kranjske gore, kjer smo zaokrožili našo krožno pot spominov na apokalipso 1. svetovne vojne.

Ta spominski planinsko kulturni izlet MPZ Zarja je lep vzgled, kako moramo spoštovati svojo, tudi daljno zgodovino in na ta način pokazati svoje domoljubje in spoštovanje do vseh dogodkov in žrtev, ki so v naši zgodovini pripomogle k temu, da lahko danes živimo v samostojni in svobodni domovini Sloveniji.

 

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani