Moje Trbovlje Andreja Plevčka

V knjižnici Toneta Seliškarja v Trbovljah je 13. septembra popoldan predstavil svojo tretjo knjigo Trboveljčan Andrej Plevčak – Didi. Kako bi ji dal naslov je premišljeval kar nekaj časa, a odločil se je za Moje Trbovlje, saj je zelo ponosen občan našega mesta.

Trbovlje so mesto priseljencev iz različnih krajev, ker tu ni bilo pravega zaledja prebivalstva, da bi se od tam selili v mesto. To ne velja za njegova soseda Hrastnik in Zagorje. Neizpodbitno je, da so krajani ustvarili poseben dialekt, za katerega je značilno, da vse govorijo na »i«.
Andrejeva starša, oče, ki je prišel v Trbovlje leta 1922 in mati, ki je prišla kot strokovnjakinja za Morsejevo abecedo na uradniško delovno mesto, sta se mlada poročila, on pri dvajsetih in mama pri osemnajstih letih. Kako uspešen poslovnež je bil oče, govori dejstvo, da se je že leta 1934 vozil s športnim Alfa Romeo. Imel je mesnico, kjer so veliko prodajali mesne izdelke. Jetrnice in konci so bili namenjeni rudarjem, da so pojedli kaj od mesa. Po drugi svetovni vojni je družino doletela nacionalizacija, ostalo jim je le stanovanje v hiši, zato je oče odšel v Piran, kjer je delal še naprej kot mesar, da je preživel.

Že Andrejev stari oče, ki je jetrnice kuhal, da so jih lahko rudarji nesli v jamo, se je spraševal, kaj bo v Trbovljah, ko bodo jetrnice dražje od hrenovk.

Ker je avtor knjige pravnik, je pri pisanju upošteval, da so mogoče tudi morebitne tožbe, ki bi jih sprožili sorodniki oseb, ki jih je opisoval, zato je ponekod uporabil kratice ali izmišljena imena, čeprav so opisani dejanski dogodki.

Knjiga govori o preteklem stoletju, kaj se je dogajalo, opisuje težko življenje, ki je bilo marsikje prisotno in o iskrenih ljudeh, ki vedo kaj je biti kumerat in kako ustvarjati s svojimi rokami in svojim umom. Ljudje so se lepo vključili v okolje in še danes se marsikje srečamo s solidarnostjo, ki jo drugje ne premorejo v taki meri kot pri nas.

V knjigi so zanimive krajše zgodbe, v nekaterih nastopajo posamezniki, ki so bili na tej predstavitvi. Spomini popeljejo v čase, ki niso bili vedno najbolj prijazni, a kljub temu se ohrani marsikatera smešna zgodba, ki dokazuje, da življenje ni enoznačno, saj se prepletajo lepi in težji trenutki življenja.

Na naslovnici knjige je fotografija, kjer je veliko ljudi, ki so ob velikonočnem času dobili pri Plevčkovih konce in jetrnice, da bi imeli polepšane praznike.

Knjigo, ki naj spominja na težko življenje v preteklem stoletju, so na pot spremili avtorjevi prijatelji, sorodniki, sodelavci in znanci. O njej sta spregovorila podžupanja Maja Krajnik in Marko Planinc, ki je pomagal avtorju k izdaji.

Po uradnem delu je bilo obujanje spominov na skupaj preživete dni.

Vsega ni mogoče napisati v nekaj stavkih. Knjigo si je mogoče izposoditi v knjižnici.

Besedilo in slike: Irena Vozelj

 

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani