Mija Filač

Je skoraj štiri leta trajalo, ko se končala je ta agonija, Froilein je odšla. Prišla pa je dolgo pričakovana svoboda iz njo moja prva slovenska učiteljica četrtega razreda. Mija Grabner se je pisala.

Takole je o svoji nekdanji učiteljici in današnji intervjuvanki zapisala Mili Drstvenšek Drnovšek, zdaj pa je čas, da gospo Mijo Filač, učiteljico, aktivistko NOB in nekdanjo predsednico Društva prijateljev mladine Trbovlje, predstavimo tudi širšemu bralstvu.

Za vami je dolga življenjska pot, polna bogatih spominov. Vrniva se na sam začetek, ki sega v obdobje pred začetkom 2. svetovne vojne. Kako bi ga opisali?

»V tistih časih je bilo obvezno, da si šel v osnovno šolo s šestimi leti. Do petega razreda sem obiskovala Vodensko šolo, nato pa me je pot zanesla na meščansko šolo (današnja gimnazija). Na obe šoli me vežejo lepi spomini, saj sem vedno sodelovala na kulturnih prireditvah. Med drugim sem pela, brala govore, nastopala v gledaliških igrah itn. Moja razredničarka Krista Šuler je igrala pomembno vlogo na moji življenjski poti, saj me je navdušila za učiteljski poklic in mi predlagala, da poskusim svojo srečo na učiteljišču v Ljubljani. Sprejemni izpiti so potekali vsako drugo leto in to kar ves teden, prednost pa so dali fantom in dekletom iz krščansko usmerjenih družin. Prvič nisem bila sprejeta, zato me je pot nesla v Celje na trgovsko šolo, vendar je moje šolanje prekinila vojna vihra.«

Med vojno ste bili aktivistka Narodno osvobodilne borbe (NOB). Kaj je botrovalo vaši odločitvi, da ste se pridružili NOB?

»Aprila 1941 sem se nahajala v Celju in še danes se dobro spomnim, da smo skozi okno trgovske šole z začudenjem opazovali množične demonstracije zoper nacistično Nemčijo, ki se je odločila, da si prisvoji slovensko ozemlje. Treba je razumeti, da je bil s prihodom nemških enot obstoj slovenskega jezika resno ogrožen. Dobesedno čez noč se je uveljavilo pravilo, da je strogo prepovedano govoriti slovensko in prepevati slovenske pesmi. V tem ravnanju nisem videla nobene prihodnosti, zato sem se pridružila NOB, kjer sem bila med drugim zadolžena za širjenje plakatov s protifašistično vsebino, zbiranje zdravil in hrane za partizane in za aktivno pridobivanje simpatizerjev. Med drugim smo zbirali sredstva za Tončko Čeč, ki je bila takrat zaprta v koncentracijskem taborišču itn.«

Po vojni ste se zaposlili kot učiteljica na Vodenski šoli (danes OŠ Alojza Hohkrauta), ljudje pa vas najbolj poznajo kot dolgoletno prostovoljko in predsednico Društva prijateljev mladine Trbovlje (DPM). Kako se spominjate tega obdobja?

»Ker je po vojni primanjkovalo učiteljev, sem se odločila za ta poklic. Pozneje se je rodila želja po ustanovitvi organizacije, ki bi predstavljala otroka in zagovarjala njegove pravice. Če bi lahko to obdobje opisala z eno besedo, bi rekla: žrtvovanje. Pobudniki za nastanek društva smo bili učitelji z namenom, da bi s svojo dejavnostjo navdušili javnost in s tem pridobili tudi člane. Želeli smo, da bi bilo naše delo enakovredno vrednoteno kot delo preostalih obstoječih društev. To nam je tudi uspelo, saj smo kmalu po ustanovitvi zbrali približno 700 članov. DPM Trbovlje je bilo prvo društvo, ki je imelo zaposleno honorarno tajnico, in sicer izredno požrtvovalno Jerco Vodeb. DPM je pokrival mnoga področja: organizacijo letovanj ter različnih prireditev za otroke in mladino, posvetovanja s starši, izobraževanja vzgojiteljev, obveščanje javnosti o socialnih stiskah (alkoholizem, nasilje v družini, revščina) itd.
Ta tradicija se je ohranila vse do današnjih dni in zelo sem hvaležna, da se prostovoljci in sekretarka Lavra Izgoršek še danes spomnijo name in mi z vsakega letovanja ali izleta pošljejo razglednico z najlepšimi pozdravi. Zelo sem jim hvaležna.«

Kot sva že omenila, ste bili med vojno aktivistka NOB. Kakšen odnos gojite danes do tradicije NOB?

»Sama bom vedno domoljubna Slovenka in se svoje udeležbe v NOB ne sramujem. Nihče me ne bo prepričal, da je bilo to, kar sem počela med vojno, v škodo slovenskega naroda. Danes se resda nekateri močno trudijo očrniti partizansko gibanje, vendar gre po mojem mnenju za posameznike, ki sploh ne poznajo zgodovine in kot takšni vsaj zame nimajo prihodnosti. Jaz ne verjamem v spravo, ampak v pomiritev strasti; napake so bile storjene povsod in skrajni čas je, da si to tudi priznamo. Pa vendar sem vesela, da še vedno veliko ljudi spoštuje pomen NOB za slovensko zgodovino z obiski partizanskih pohodov in koncertov pevskih zborov, z branjem knjig na to temo itn.«

Kaj vam pomenijo Trbovlje?

»Vse. So moj rodni kraj, ki ga nisem nikoli zapustila oz. mu obrnila hrbta. Na Trbovlje me preprosto veže preveč spominov na brezskrbno mladost, zaznamovano z otroškimi norčijami, s kulturnih udejstvovanjem (med drugim petje pri Slavčkih) in z medsebojnimi toplimi odnosi, ki dandanes postajajo žal vse bolj hladni. Trbovlje so moje mesto in nikoli me ni bilo sram povedati, od kod prihajam.«

Spoštovana gospa Filač, zahvaljujem se vam za izčrpen intervju. Kaj bi na koncu še radi sporočili našim bralcem?

»Pred kratkim sem zasledila podatek, da je bralna pismenost v Sloveniji izredno slaba, zato v prvi vrsti želim vsem, da bi čim več brali; od knjig, časopisov do revij. Obenem pa naj še enkrat poudarim, da so otroci naše največje bogastvo in da je skrb zanje merilo naše družbe.«

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani