Malo pod vrhom

Od famoznega izbruha svetovne krize, ki iz dneva v dan postaja bolj podobna cenenemu izgovoru za krotenje vse bolj naraščujoče množice revnih, izdanih in obupanih ljudi, se je tudi naša država znašla v paradoksalnem položaju. Vsak dan namreč poslušamo dolgovezne razprave o tem, da si vsi želimo sprememb, po drugi strani pa vsako potezo, ki izstopa iz sivega povprečja in ne sledi rutinskim zakonitostim našega vsakdana, skritiziramo, se ji posmehujemo in nenazadnje tudi uničimo. Drugače povedano; želimo si sprememb brez tega, da bi se kaj spremenilo. Nestrpno čakamo na odrešenika, ki bo padel iz neba in nas z zamahom ene roke odrešil vseh krivic, tegob in hudobije tega sveta. Pa tudi to še ni vse; želimo si odrešenika, ki bo odgovornost za vse naše grehe prevzel nase in se z nasmehom na obrazu pribil na križ. Če tega ne bo storil, ga bomo nemudoma skritizirali in izolirali iz naše družbe, ker nas ni vreden. Res neprijetna situacija, katero pa žal iz dneva v dan živimo.

Tudi v naših Trbovljah ni prav nič drugače. Že od osamosvojitve naprej se zdi, da se v medijih Trbovlje omenjajo zgolj takrat, ko je treba širšo javnostjo opomniti, da zaradi onesnaženega zraka uničujemo polovico Slovenije, včasih pa si celo zaslužimo častno omembo v črni kroniki. V času študija v Ljubljani sem bil iz ust mnogih samooklicanih intelektualcev, ki so se kitili z množico diplom, magisterijev in doktoratov, deležen mnogih zaničevalnih očitkov, češ da v Trbovljah pohajkujemo naokoli s plinskimi maskami kot zombiji in da se rodimo kot najbolj goreči nacionalisti, ki v zibki prejmemo opeko, ki jo nato z največjih veseljem mečemo v »južnjake«. Da, težko je verjeti, da so izobraženci, ki se kitijo z neko splošno razgledanostjo, sposobni podati takšne primitivne sodbe, a žal je temu tako. Še bolj žalostno pa je dejstvo, da smo takšnim sodbam podlegli tudi mi, prebivalci Trbovelj. Že zadnjih 20 let poslušam očitke, v kako neproduktivnem, zagovednem in obsojanja vrednen mestu živimo, da je to ustvarjeno zgolj za upokojence, mladi pa se zgolj zatekamo k pitju alkohola in drogiranju. Seveda si ne zatiskam oči, da položaj v našem mestu ni ravno rožnat, toda po drugi strani močno dvomim, da nas bo večno pritoževanje in obtoževanje kam pripeljalo. Že 20 let smo priča enim in istim očitkom, kako zaostali smo, po drugi strani pa se nismo niti najmanj potrudili, da bi takšno mišljenje spremenili. Še več; tiste, ki so skušali oživeti dogajanje v našem mestu, je javnost mirno ignorirala ali pa je nanje zmetala celo vrsto očitkov, češ da je vse, kar počnejo, čista potrata časa oz. da je vse skupaj brez veze.

Tako je npr. absurdna situacija, ko se ljudje pritožujejo, da Trbovlje bolehajo za pomanjkanjem družabnih dogodkov, ko pa se ti izvedejo, pa je prizorišče napol prazno. Razlog za slab obisk? Večini se »ni dalo« priti, ker so raje doma čepeli za računalnikom in bentili, da se v Trbovljah nič ne dogaja. Drugače povedano; večini je očitno glavna naloga, da kričijo, kaj vse je narobe v tem mestu, na drugih pa je, da te napake v najkrajšem možnem času popravijo, seveda brez pomoči prvih, ker se tem »ne da« sodelovati. Iz tega sledi, da se do sprememb ne more dokopati samo en posameznik, ki mora poleg svojega truda trpeti tudi metanje polen pod noge, kako je njegovo delo čisto »brezveze« in da se trudi za prazen nič.

Sam menim, da se Trbovlje počasi prebujajo in so na dobri poti, da bi omilili negativne predznake, ki nas zaznamujejo že zadnjih 20 let. Probleme poznamo, rešitve pa so možne zgolj s sodelovanjem vseh nas, ne pa da čakamo na superheroja, ki bo spremenil Trbovlje v diamantno mesto. Od kritiziranja, ki ne vodi v nobeno produktivno rešitev, že dolgo časa nimamo več nobene koristi. Mar bi res radi, da je naše mesto poznano zgolj po ekoloških problemih in obskurni kolumni Hvalnica norosti, s katero nas vsak teden »razveseljuje« lokalna opravljivka Polona Malovrh?

Prepričan sem, da zmoremo več. Skupaj.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani