Literarni večer z literarnimi prijatelji

Jožeta Ovnika poznamo kot slikarja, ki na poseben način prikazuje nekdanje rudarske kolonije in njihovo okolje. Ilustriral je že nekaj knjig, sam pa je napisal kratko prozno delo Perkmandeljc. Vse do danes se še ni predstavil s svojimi pesmimi, ki jih še ni objavil.

Z njim se je, na literarnem večeru, ki so ga pripravili Literarni prijatelji DUT, 23. marca, pogovarjal Aleš Leko Gulič, ki ga je med drugim vprašal, kako, da ima tako rad Trbovlje. Jože mu je odgovoril, da je veliko ljudi pisalo o naših krajih, da se mnogi vračajo, a on se je rodil tu in ne zna si predstavljati kakšen bi bil, če ne bi bil sin knapa in gospodinje s Terezije. Meni, da imajo ljudje v Zasavju poseben DNK, saj so prebivalci potomci priseljencev, ki so poletu 1804 prišli v te kraje. Tu se je govorilo v vseh jezikih, ljudje so se sčasoma asimilirali in pustili zdravo jedro. Danes ne čutimo ogroženosti zaradi sedanjih dogodkov. Ljudje, ki so se preselili, so prišli v okolje, ki jih je osrečevalo. Vsi imamo te doline neizmerno radi, ljudje čutijo pripadnost kraju in sokrajanom, bili so solidarni in njihova solidarnost je bila podlaga preživetju.

Slikarstvo mu predstavlja neke vrste meditacijo, ko podoživlja mamine roke, ki so mesijo testo za kruh, vonj po kruhu iz krušne peči … Svoje prve skice je nesel Tinetu Lenarčiču, ki mu jih je objavljal v internem rudarskem glasilu Srečno. Še danes se živo spominja kako je hotel obiskati tečaj za risanje, ki ga je vodil profesor iz Ljubljane. Najprej jim je naročil, da narišejo stol. Jože je imel narisanega zelo kmalu, po petih minutah. Ko je prišel profesor k njemu, je risbo prečrtal, Jože pa mu je to zameril, zato je protestno zapustil prostor. Tako je ubral raje svojo pot. Ni si pustil vplivati in ni želel, da je podoben drugim. Zase trdi, da je drugačen, unikaten, prepoznaven, riše iz srca in rad bi, da bi njegovo brazdo, ki jo bo zapustil, prepoznali tudi kasneje.

Pesmi nastajajo dalj časa, saj jih nekaj časa pusti »pacati«, šele, ko se mu zdi dobra, jo pokaže komu od svojih, da postavijo ločila na pravo mesto. Njegove pesmi so razmišljujoče, vpleta ljudske resnice, iz misli razprede pesem. Tako, kot njegove slike, predstavljajo tudi nekatere pesmi povsem vsakdanje stvari, saj so tudi te vredne, da jih prikaže na nek način, kot sliko ali pesem. Sam je prebral pesem Osmojena receptura, kjer hvali svojo ženo kot dobro kuharico, ki ga razvaja z različnimi dobrotami, ki se jim ne more upreti. Žena sicer trdi, da kar skuha, je treba vse pojesti.

Ni pa mogel mimo nekaj pripomb o Cementarni. Delal je na Gojdi, kjer je bil varilec. Vsako leto je skupaj s kolegi sodeloval pri remontu v Cementarni. Tam so imeli na vsake štiri leta velik remont, ki je trajal tri mesece in med dvema velikima tri male, po mesec dni. Pred veliko leti je v času remonta slišal pogovor zaposlenih, ki so se pogovarjali, kdo je prejšnje leto pozabil v dimnik vstaviti filter. Jezi ga, da niso bili bolj prijazni do okolja, kjer živimo in da niso na prvo mesto postavili domačine, pred svojo dobičkonosnost. Danes ima Lafarge svoje tovarne v 75% državah sveta. Morali bi se obnašati kot gostje, ki spoštujejo domačine. Kritiziral je vse, ki ne dajo odvrženo embalažo v zabojnike, da leži v naravi.

Literarni prijatelji so prebrali devet pesmi, povezovalec večera pa mu je ob koncu predlagal, enako kot Vlado Garantini, da objavi svoje pesmi v knjigi.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani