Literarni večer pri literarnih prijateljih DUT

Literarni prijatelji pri DUT so na sredin literarni večer, 24. februarja, povabili rojaka Slavka Stošickega in predstavili njegove pesmi, ki jih je izdal v knjigi pod naslovom Pesmi za dva.

Slavkova življenjska pot se je vse do konca srednje šole vila po Trbovljah. Potem je šel študirat strojništvo v Ljubljano. Vrnil se je kot univerzitetni diplomirani inženir in med drugim  služboval kot direktor IBT-ja in lokalnega radia KUM. Svojo kariero je nadaljeval v lastnem podjetju SAMPS, ki sta ga ustanovila z ženo Meto. Danes je ponosen oče dveh sinov in dveh vnukov.

A bolj kot strokovna plat življenja je zanimiva tudi njegova ustvarjalnost. Ukvarja se z različnimi stvarmi, rad piše pesmi, fotografira, posluša glasbo, se pohvali, da je igral klarinet … Je aktiven član Lionsov, leta 2000 je bil guverner District 129 Slovenija, zadnjih pet let je ambasador za razvoj Lions v Srbiji.

Svoje pesmi je v knjigi razdelil na štiri poglavja, Šepet objema, Slike podob, Upanje praznine in Modrost bele sence. Kantavtor in član skupine Hiša, Andrej Guček, je uglasbil njegovo pesem Kapljice, ki jo je tudi zapel, poleg drugih pesmi, kot glasbeni del literarnega večera. Člani Literarnih prijateljev so prebrali nekatere pesmi.

Polna dvorana DUT in spontano ploskanje obiskovalcev so potrdili, da jim druženje veliko pomeni. Ob koncu prireditve so ugotavljali, da kljub vsem poznanstvom le malo vemo drug o drugemu.

O življenju Slavka, njegovem delu, konjičkih in ustvarjanjih se je pogovarjal Jože Bernot. Kljub temu, da si je pred štirinajstimi leti zgradil nov dom na Bledu in se tja preselil z družino, ostaja še vedno Trboveljčan, ki se mu je solidarni duh rudarjev usidral v srce. Rad se vrača med svoje domače in prijatelje in poklepeta z njimi. Nastopajočim je poklonil svojo knjigo, ki jo je predstavil.

Za ta večer je napisal pesem

 

Moja dolina  

Sprašujem se, ali slišite doline klic,

ki pozno v noč k vam prihaja iz globin,

odet v plašč ponosa vas je in rodbin,

ki korenine v dolini puščate boječe,

brez gumbnic ste, za nageljne rdeče.

 

Sprašujem vas, ali še živi v dolini pesem,

»kako ob pobočju zelenega hriba,

ki se jeguljasto zvija, kot morska riba

je pesnik v rimah sivo dolino naslikal,

z njo se rudar je lepi besedi dobrikal.

 

Otožen iz Kleka zazrem se v Gvido,

jašek trdno in ponosno nad jamo miruje,

že dolgo pohlepu in denarju kljubuje.

Rad hunte premoga bi fedral iz jame,

zaprli so rampo, hudič jih naj vzame.

 

Stisnil sem pest in globoko zadihal

kot Drejčnik Andrej najraje bi kamen zajel,

se sklonil na tla, pokleknil in zaklel:

»Madona, stoletja tu so premog kopali,

nazadnje, v Ljubljani, so rudarja izdali.«
Ponosen na rod sem teh trdih rudarjev,

živijo v meni spomini na knape in deda,

na sivo in ozko dolino, ki čas jo razjeda,

na žulje, kletve in stokrat prekleto trpljenje,

na njihov ponos in vero v boljše življenje.

813ae7ff-9c24-479b-b9b8-0d154fa380f6

6aea94a3-dbe3-4ed9-bc60-fb7da1fb1959

5e6ca1d5-7e1f-4f20-8658-1143bb07d76c

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani