Iz kuhinje v dnevno sobo

Spet je tu. September, namreč. Spomini na poletne mesece odganja hladna sapa prihajajoče jeseni in za malenkost bolj umirjen ritem vsakdanjika ljudi pripravi na nabiranje novih moči. September pa je obenem tudi mesec, ko je najpogostejše vprašanje o tem, če ste se imel čez poletje na dopustu luštno. No, verjamem, da se jih je mnogo imelo super, vendar o njih na tem mestu ne bi spregovoril. Raje bi posvetil besedo ali dve tistim, ki ne razlikujejo med poletjem in ostalimi letnimi časi, saj je vsak njihov dan zaznamovan z borbo za preživetje. Ti ljudje nimajo časa za dopust in lahko o čofotanju po morju zgolj sanjajo. Nekateri boste rekli, da pretiravam, saj sami niste nikoli srečali nikogar s takšnimi težavami. Seveda ga niste srečali, to je tudi glavni problem revščine; v času krize se o njej neprestano govori, v resnici pa jo le redki opazijo, saj se mnogi reveži neradi izpostavljajo javnosti. Podobno kot tudi nekdo, ki boleha za kakšno psihično motnjo, ne bo pristopil do vas in rekel: »Zdravo, moje ime je Janez in sem shizofrenik.« Ko se je v medijih začelo na dolgo in široko pisati o krizi, sem bil prepričan, da bodo ljudje naposled stopili iz svojih milnih mehurčkov in prisluhnili tistim, ki niso imeli sreče v življenje. Žal do tega (še) ni prišlo, saj se mi zdi, da iz dneva v dan vse več ljudi skrbno varuje svoje mehurčke popolnosti in nočejo videti, kaj lahko revščina naredi človeku; da ga oropa dostojanstva, da postane številka na papirju ali pa ga celo privede do drastičnih odločitev, kot je samomor. Vse, kar premoremo, je to, da ob pogledu na revno družino rečemo »ah, ubogi ljudje«, se obrnemo stran in se brigamo zase.

Podobna stvar je z dopusti. Sam že deset let nisem bil na dopustu. Ne zato, ker ne bi želel iti proti morju, ampak predvsem zato, ker si tega nisem mogel privoščiti. Ob vseh računih in stroških, ki se iz meseca v mesec kopičijo, nisem imeli niti časa, da bi razmišljal o dopustu. Kljub temu pa me ljudje gledajo postrani, zakaj sem celo poletje doma oz. jih čudi, da si nisem čez leto dajal nekaj denarja na stran za dopust. Dajanje na stran je nekaj, česar že deset let ne poznam, to pa je zelo težko obrazložiti ljudem, katerim je samoumevno, da jo za kakšen mesec mahneš v Grčijo in se tam sončiš na plaži. Edini dopust, ki si ga lahko privoščim, je potovanje iz kuhinje v dnevno sobo, morje si pa naredim na domačem balkonu s čebrom vode s soljo. Hura, pa sem na morju!

Razumevanje okolice je različno; nekateri me razumejo, drugi me imajo za čudaškega samotarja, tretjim sem tečnoba itd. In da je zadeva še bolj absurdna, so najbolj nerazumevajoči ljudje ravno tisti, ki so ves čas prisotni na spletnih omrežjih, kjer z deljenjem fotografij lačnih otrok izražajo svoje simpatije do revežev, na koncu pa ugotoviš, da se jim gre zgolj za nabiranje pozornosti. No, dane bom čisto pesimističen, moram pri obravnavani temi pohvaliti delovanja različnih lokalnih humanitarnih organizacij, ki s svojim delom spodbujajo aktivnost znotraj naše zaspane družbe in prizanti moram, da so prvi rezultati že tu, saj se vse več ljudi pridružuje različnim akcijam in s tem širijo zavedanje o resnosti situacije, v kateri se nahajamo. Kljub temu pa se zdi, da je tega še vedno premalo in da so tisti, katere je življenje pustil na cedilu, v družbi še vedno stigmatizirani.

Najbolj grozno pri vsem skupaj pa je to, da se reveži ne bi smeli sramovati svojega položaja, za katerega si niso sami krivi, po drugi strani pa se po televiziji sprehajajo raznih tajkuni, gradbeni baroni, poveljniki političnih strank in samooklicani osamosvojitelji, ki so pravnomočno obsojeni zaradi mnogih svinjarij, ob tem pa jih ni prav nič sram na glas kričati, da se njim dogaja največja krivica v državi. Vprašajmo se; koga bi zdaj v resnici res moralo biti sram?

Upam, da ste imeli lep dopust. Mnogi ga žal nismo imeli.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani