»Hudič Trbovlje trese!« Ali prekleta mularija.

»Hudič Trbovlje trese!«

Ali prekleta mularija.

 

Stara mantra starega Fajdige. Staro je namreč vedno dobro, kaj ne?

Poznate tisti občutek, ko hodite po ozkem pločniku, se vam mudi in se pred vami prav počasi, v nedeljskem ritmu giblje množica v nečem, kar bi lahko bilo v paralelnem vesolju podobno premikanju naprej? »Oprostite, oprostite!« iščete prijazne načine, kako jasno opozoriti nase: »Samo malo!«  Ker, resnično, potrebujete zelo malo!

Če scenarij začinim, za jagodo na vrhu recimo še potiskate otroški voziček, ali pa bi radi čim prej prišli do službe, morda do zdravnika…

Ampak skupina je v svojem ritmu zabetonirano nepremična. Zdaj se že napadalno in osorno zmrduje nad vašo vztrajnostjo: »Mularija, brez spoštovanja! Sam hudič je z njimi. Ko smo bili mi v njihovih letih…« Je znano?

Dilema

Vaš ritem njihovega prekaša. Kaj storiti? A. Nadaljujete v prijazni vztrajnosti in upate, da bo skupino udarila strela z jasnega ter njihov film zavrtela v kontra? B. Je rešitev v dolgem in argumentiranem dialogu, kjer boste vi razložili, kam in zakaj se vam mudi, da vam je tečno in težko hoditi počasi, da vas skrbi za zdravje in otroka, oni pa, da vas razumejo (na njihov – edini pravilen način) in da je vaša dolžnost pogruntati alternativo, kjer bodo oni hodili v svojem ritmu, vi v svojem, vsi pa boste uporabljali isti pločnik.

Ali pa C, tretja rešitev? Komolci. Kot buldožer porinete po sredi, preštejete žrtve, si naredite nekaj placa in »voila«, pot bo odprta?

Moje osebno medgeneracijsko sodelovanje

Rad imam starostnike. V življenju na prvo mesto vedno postavljam učenje in širjenje obzorij, zato je družba starejših, modrih in izkušenih kajpak toplo dobrodošla. Rad imam, ko od njih vedno potegnem kakšno misel za nočno glodanje. Ko se mi potrdi, da bom morda tudi jaz čez leta le premogel več razsodnosti, se ne bom več ubijal v naivnih poskusih in bom ob življenjskih potresih enostavno bolj kul, miren. Neprecenljivo.

Rad jih imam, ampak vsake toliko pa mi gre kakšen tako prekleto na živce, da bi ga zlahka poslal v maloro in za njim ponosno poteptal!

Še sam, z vso svojo »vegetarijansko neškodljivostjo«, se presenetim. In ker nočem biti niti krivičen niti kreten do kogarkoli, sem se podal na pot iskanja. Kaj me pri teh nekaterih tako zelo razpiči? Včasih je bilo kritiziranje rokenrola, danes mi to ni pomembno. Nosil sem preširoke hlače in predolge lase, danes me kritika tega ne gane. Pošiljali so me v šole in veleli, da je to edina pot, jaz sem dokazal nasprotno. Kaj, zaboga, me tako gane?

Bingo. Hevreka. Žarnica.

Posvetilo se mi je. Videl sem znanca sredi dvajsetih. Kvalificiranega, ustvarjalnega, izkušenega in dejavnega kulturnika. Z vizijo, a brez službe in z malo priložnosti. In prijateljico sredi tridesetih. Kvalificirano, ustvarjalno, izkušeno in dejavno kulturnico. S službo za šankom, z rešitvami, a brez priložnosti.

Na drugi strani ni bilo težko najti upokojenega, polovičarskega kulturnega funkcionarja, brez vizije, a s pisarno in rokami nad financami kulturnega ustvarjanja. Po pravici, trideset let za časom. Videl sem tudi upokojeno funkcionarko, ki je sicer srčno, ampak datumsko popolnoma neusklajena s tokovi kulturnega sektorja. V rokah drži menedžment kulturnega ustvarjanja.

Ena plus ena je? Njun primer ni osamljen. In kultura ni osamljen primer.

Prijatelj ima ideje, rešitve in strast, njegovo edino prekletstvo je, da je v svoji ustvarjalnosti prehiter za kolega na stolčku. In premlad. Prehiter za skupino, ki se mu je »nagužvala« na pločnik. In zdaj: »Mularija, brez spoštovanja…«

Tudi prijateljica ima ideje, celo izkušnje in kredibilen CV. Ampak, ko so bili oni v njenih letih…!

Luč na koncu tunela in vaši prsti na štekerju

Predlagam rešitev. Uživajte v starosti. Delite nasvete, modrujte, družite se. Mladi vas bodo upoštevali ali ne. To bo njihova odločitev, ki bo vplivala na njih in nikogar drugega. Starševske obveznosti ste že odživeli, dodatnih starejših bratov mladi ne potrebujejo, popkovine pa tudi ne. Potrebujejo priložnosti, prostor, čas in odločanje v svojih rokah!

Za voljo solidarnosti, vrline, s katero ste v času svojih premikanj gora tako vneto paradirali, jim dajte prostor. Razbremenite pločnike, naj hitijo v službe, skrbijo za svoje otroke in obiskujejo zdravnike. Izpraznite svoje stol(čk)e, predajte pisarne in funkcije.

Naj poskusijo in se opečejo. Enkrat, dvakrat, trikrat. In potem bodo polni izkušnje razumeli, da ste jim uspeh omogočili vi, generacija pred njimi. Takrat bodo hvaležni. Zaslužite si slavo in bodite vi tisti, ki razumete pomen sodelovanja med generacijami!

Ker, resnično!, če ne bo šlo z »Oprostite, samo malo!« in »Hvala za prijaznost!«,  bo šlo s komolcem. Mladi imajo namreč pravico, da je tudi v njihovi domovini lepo biti mlad in hitro se lahko začne govoriti, da tapravi hudič v Trbovljah niso bili nikoli tamladi.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani