Ekskurzija v Rezijo

“Jezik je edino, kar ostane tistemu, ki je brez domovine.” (Hugo von Hofmannsthal)

Ta pregovor je bil premislek, po katerem smo se odločali, kam na strokovno ekskurzijo zaposlenih na OŠ Ivana Cankarja Trbovlje ob koncu pouka v šolskem letu 2014/2015. Slovenski jezik, s katerim se sporazumevamo vsak dan, se nam zdi samoumeven, pravilno sporočanje v njem pa včasih odveč. Ne cenimo ga, ker ni eden izmed pomembnih svetovnih jezikov. Ga morda s številnimi globalnimi, trenutno modnimi besedami spreminjamo, pačimo, se ga malce sramujemo? Obstajajo skupine Slovencev, ki so ponosne na svoj materni jezik, predstavlja jim temelj narodne identitete in kamen opore pri ohranjanju kulturne dediščine. Zato smo se Cankarjevci odpravili v Rezijo.
Dolga pot ni ovira za razigran kolektiv, ki zna najti zabavo tudi v druženju na avtobusu in ob spoznavanju geografskih značilnosti domovine in zamejstva. Če odmislimo postanke na poti, smo se najprej ustavili v Vrtojbi, kjer se nam je pridružila vodička, nato smo jo mahnili v zamejstvo. Najprej v Pušjo vas, ki se je zdela v vročem junijskem dnevu zapuščena. Vas je imela zaradi svoje lege skozi zgodovino pomemben strateški položaj. Še danes jo obdaja srednjeveško obzidje; večkrat je bila požgana, leta 1976 pa porušena v katastrofalnem potresu, ki je ogrozil velik del Furlanije, Julijske krajine. Počasi, primerno junijski pripeki, smo si ogledali središče mesta in cerkev ter bili navdušeni nad urejenostjo in spokojnostjo prostora. Tu žive Slovenci, pravzaprav potomci Slovencev, a trgovinice in nasad sivke, ki smo ga obiskali, niso kazali znakov slovenstva. Smo pa spoznavali sivko in malo starejši udeleženci smo se veselili obujanja retro tradicije: sivkine vrečke proti moljem, sivkin čaj, sivkini piškoti … V prijetnem ambientu gostišča v eni od sosednjih vasi smo se nato predali lokalnim kulinaričnim specialitetam in nato odšli na srečanje z domačini, Rezijani.

IvanCankar na izletu (10)

“Ni višje pripadnosti narodu kot pisati v njegovem jeziku.” (Johann Heinrich Lambert)

»Sta dušle tu-w sridi od te rozajanske duline: to jë löpu, da ste paršle!« (Prišli ste na sredo rezijanske doline: lepo je, da ste prišli!) Tako nas je pozdravil Sandro Quaglia Ǵuket, novi vodja kulturnega društva Rozajanski dum iz Rezije. Društvo je sicer nastalo leta 1983 na pobudo krajevnih kulturnih delavcev z namenom, da bi spodbudili in ovrednotili lokalno kulturo. Kulturna dejavnost društva daje poseben poudarek jeziku oziroma krajevnemu narečju. Društvo prireja tečaje rezijanske kulture, rezijanskega pravopisa in slovnice, izdaja razne publikacije (tudi glasilo Naš Glas / La nostra voce), organizira različne kulturne dogodke in odpira vrata obiskovalcem rezijanske doline. Sandro nam je na zelo simpatičen način predstavil dolino, kot jo vidi, sliši in občuti sam. Pokazal je nekaj lokalnih plesov in nas popeljal skozi osnovne korake. Vsak njegov glas in gib je prikazoval zavednega Rezijana, ki pa razmer ni olepševal, saj je predstavil vso realnost položaja slovenske manjšine v Italiji.

“Jezik je ključ do srca.” (azerbajdžanski pregovor)

Slovenska dialektologija je po raziskavah dokazala, da rezijansko narečje izvira s Koroškega. Področje je bilo v preteklosti ločeno od slovenskega zaledja, odprto le proti zahodu, kjer žive Furlani in Italijani, zato se to odraža tudi v jeziku. Dolga časa je rezijanščina uporabljala slovenski pravopis, leta 1994 pa je nizozemski slavist Han Steenwijk analiziral rezijsko slovnico iz različnih govorov štirih glavnih rezijanskih vasi. Nastal je novi črkopis s 30 znaki, novi rezijanski pravopis in rezijanščina je postala nov knjižni jezik. Vendar pa jo v dolini govori in piše vse manj ljudi. Le kakšen starejši človek se ti še z veseljem odzove rozajansko, če ga kaj baraš. V italijanskih osnovnih šolah je sicer nekaj rezijanske kulture in jezika vključeno v pouk.
Slovenska kultura pa je bogatejša tudi zaradi rezijanskega prispevka, npr. knjiga Rožice iz Rezije, televizijska serija Zverinice iz Rezije, igranje z godali citirami in bunkulami itd.

Izlet, OŠIC, (2)
Danes v tej relativno zaprti dolini živi še okrog 1200 ljudi; v petdesetih letih prejšnjega stoletja jih je v njej živelo okrog 5000.

“Kakršno srce, takšen jezik.” (češki pregovor)

Muzej brusačev v Solbici na svojstven način prikazuje govorico nekdanjih prebivalcev Rezije. Ogledamo si lahko bruse različnih velikosti, kolesa, stare predmete za rezanje, z razstavljenimi predmeti in s številnimi fotografijami je prikazan način njihovega dela. Obrtniki brusači so odhajali s trebuhom za kruhom, tako kot kleparji ali dežnikarji, ki smo jih poznali tudi v naših krajih.
Biti brusač je pomenilo opravljati preprost, necenjen poklic, ki je zahteval veliko odrekanja in napora. Brusači so zapustili družino in odšli v svet, se vračali le za posebne priložnosti, kot so tradicionalni vaški prazniki in košnja. Brusači so se stalno selili iz kraja v kraj z delovnim orodjem v lesenem zaboju, imenovanem krama, ki so ga nosili na ramenih in glasno oznanjali svoj prihod gospodinjam. Bili so natančni, pošteni in spoštljivi delavci ter odprti in iskreni ljudje.

“Jezik ni iz jekla ne iz kosti ali more bosti.” (slovenski pregovor)

Strokovni delavci in vsi drugi zaposleni na slovenskih šolah imamo znanje in moč, da mlade ne le poučujemo, temveč jim tudi privzgajamo ljubezen do nacionalnih vrednot, kulture, jezika. Skrb za lep, pravilen slovenski jezik mora biti osnova vzgojno-izobraževalnega dela z mladimi. Prav je, da mladi spoznavajo druge kulture in pridobivajo kompetence za delovanje izven okvirov svoje države, a ohranjanje lastne kulturne dediščine in zlasti jezika, mora biti osnovno vodilo vzgoje mladih (in starejših).
Z obiskom Rezije smo Zasavci spoznavali kraje, ki so od nas zelo oddaljeni in zato nepoznani. Iz njihove zgodovinske izkušnje lahko potegnemo mnoge vzporednice: podvrženost potujčevanju, trdo delo za tujce, pritiski na materni jezik, odročnost in slaba povezanost s centrom. A tako kot Rezijani smo tudi Zasavci trmasti, trdni in delovni ljudje, ki smo sposobni premagovati težave.
Evropska unija je naša nova skupna domovina, a ohranjanje jezika in nacionalne identitete je izziv, ki ga moramo sprejeti.
Z muzejem brusačev smo zaključili letošnjo ekskurzijo. Veliko znanj bomo lahko uporabili pri svojem delu, veliko pri osebni rasti in še največ, upamo, pri skrbi za svoj materni jezik, ki je temelj naše narodne identitete.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani