Peklenski krog revščine

Pred nekaj meseci je v kinematografe prispel nov slovenski film Inferno, ki se skozi simboličen prikaz Dantejevega pekla loteva aktualne problematike naraščujoče revščine in podhranjenosti delavskega razreda. V ospredje je postavljena mlada delavska družina, katero razjeda pomanjkanje; mati in oče sta pred kratkim izgubila službo, zato sta skupaj s svojima otrokoma prisiljena živeti v grozljivi revščini. Med drugim mati na pokopališču krade sveče za gretje in za pet evrov spolno zadovolji popolnega neznanca, oče obupano hodi po mestu v upanju, da bi našel službo, otroka pa sta zaradi neplačanih obveznosti vržena iz vrtca in s tem izolirana od svojih vrstnikov. Film je po pričakovanjih ob izidu naletel na mešane odzive tako občinstva kot stroke, ki so se najbolj spotaknili ob pretiravanje, ki ga film servira. Drugače povedano; vse, kar vidimo na filmu, vsa ta beda in revščina, s katero se spopada družina, je preveč filmska, preveč zaigrana in ustvarjena zgolj z namenom, da šokira gledalca.

Na tem mestu bom svoje mnenje o filmu pustil ob strani in se namesto tega osredotočil na to, zakaj me zgoraj opisani odzivi ljudi niso niti najmanj presenetili. Ta je namreč pokazal, kako se v današnjih časih ljudje soočamo z revščino oz. kako jo sploh dojemamo. V času, ko se na vsakem koraku govori o krizi, varčevanju, odpovedovanju in naraščujočih finančnih stiskah, bi lahko pričakovali, da nam je položaj revnejšega sloja bolj ali manj razumljiv. Pa nam (še) ni; revščina je namreč še vedno interpretirana kot neke vrste redka bolezen, ki prizadane zgolj tiste, ki si jo zaslužijo. Da, zaslužijo. Ljudje smo pač bitja, ki skušamo najti enostavne rešitve za kompleksne probleme z namenom, da lahko ponoči spimo v prepričanju, da imamo naša življenja popolnoma pod kontrolo. In v skladu s temi prepričanji se lotevamo tudi razprave o revščini, kjer pridemo do »razumljivega« sklepa, da so zanjo krivi tisti, ki v njej živijo. Nimaš službe? Znižaj si standarde in bodi iznajdljiv. Imaš prazen hladilnik? Ne sekiraj se, boš pač malce shujšal. Svojih otrok ne moreš peljati poleti na morje? Ne sekiraj se, poleževanje na soncu bi jih itak razvadilo. Ti umazan zrak iz dimnika bližnje tovarne povzroča kašelj? Odseli se in ne jamraj. Če nad vsemi temi »nasveti« potegnemo črto, pridemo do sklepa, da so ti namenjeni zgolj vlivanju krivde oz. temu, da se revnejše sloje pritiska ob dno, da se ti ne bi slučajno povezali skupaj in izvedli revolt. Elitam trenutno stanje popolnoma odgovarja in v družbenem redu ne vidijo ničesar narobe, zato tudi ne želijo, da bi se kaj spremenilo.

Je torej Inferno res film, ki pretirava? Pomislite; danes na cesti srečujem starejše občane, ki pravijo, da pred 20. leti ne bi niti pomislili, da bi magistri znanosti za preživetje pobirali iztrebke po cestah. Danes je to postala naša realnost. Kdo mi torej jamči, da prizor, v katerem ženska krade na pokopališčih sveče za gretje, ni verjeten? Narava revščine ja takšna, da je znotraj nje vse mogoče. Zato v časih božičnih in novoletnih praznikov pomislite na to, da življenje ni tako enostavno kot par napisanih praznih besed na voščilnicah.

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani