Čebelarska kulturna dediščina – AŽ panj in čebelnjak

Slovensko čebelarstvo se v mnogih pogledih razlikuje od čebelarstev drugih dežel. Že poslikavanje panjskih končnic je posebnost, ki ji ni para v svetu, saj se je pojavila in se sčasoma razvila v pravo ljudsko umetnost samo na ozemlju, kjer smo živeli Slovenci, torej v današnji matični Sloveniji in delno v zamejstvu v Italiji in na Avstrijskem Koroškem.

Kaj je motiviralo naše prednike pred dvesto leti, da so se lotili slikanja panjev, lahko danes samo ugibamo. Najverjetneje občudovanje marljivih čebelic, ki so jim bile vzor pridnosti, redoljubnosti in ljubezni do doma, saj so ga neustrašeno branile pred sovražniki tudi za ceno lastnih življenj. Zato ni čudno, da najdemo na starih čebelnjakih še danes kakšen obledel napis kot je na primer tale: Ko delo vaše opazujem, lenobe svoje se sramujem, ali pa: Po čebelah se zgleduj! Kakšno spoštovanje so uživale pri ljudeh čebele, lahko vidimo tudi iz starih črno belih fotografij, ki so nastale v začetku prejšnjega stoletja. Kadar se je hotel čebelar fotografirati ob čebelnjaku ali ob kakšnem čebelarskem opravilu, si je nadel najboljšo obleko ali celo ljudsko nošo. Čebela tudi ne pogine, kot velja to za ostale živali, ampak umre.
V pričujočem sestavku se želim nekoliko bolj posvetiti slovenskemu ljudskemu panju »žnideršiču« in kranjskemu čebelnjaku, ki predstavljata dva pomembna elementa naše kulturne čebelarske dediščine.
V drugi polovici 19. stoletja je prišlo do velikih odkritij in inovacij na vseh področjih človekovega ustvarjanja in tudi čebelarstvo pri tem ni bilo izuzeto. Pravo revolucijo je pomenil izum panja s premičnim satjem, kateremu je botroval ameriški čebelar Langstroth. Zaradi svoje praktičnosti in enostavnosti se je kmalu po nastanku leta 1852 razširil po vseh ameriških zveznih državah, nato pa še po ostalih celinah sveta. Danes ga najdemo povsod, tudi v Sloveniji. Njegova velika prednost pred ostalimi panjskimi sistemi je v tem, da ga čebelar zelo preprosto povečuje z dodatnimi nakladami in ga tako prilagaja moči posamezne čebelje družine. Izdela ga lahko vsakdo, ki ima vsaj nekaj osnovnega mizarskega orodje in spretnosti. V Sloveniji se je pojavil v začetku prejšnjega stoletja, vendar se zanj naši čebelarji niso ogreli. Tisti, ki so ga poiskusili, so našli na njem cel kup napak. Pritoževali so se, da je neroden za prevoz, da čebele v njem slabo prezimujejo, ker stoji na prostem, izpostavljen vremenskim ujmam, ker les hitro propade in ker ga tuje čebele rade ropajo. V roke ga je dobil tudi znani velečebelar in podjetnik Anton Žnideršič iz Ilisrke Bistrice. Nekaj časa ge je preizkušal, nato pa zavrgel iz podobnih argumentov, kakor mnogi ostali čebelarji. Toda njegov nemirni, ustvarjalni duh ni počival. Želel je ustvariti moderen panj, ki bi zadovoljeval potrebe slovenskih čebelarjev in ki bi se navezoval na tradicijo. To pomeni, da bi bil praktičen za prevažanje na paše ter da bi se ga lahko zlagalo v čebelnjak, kot so nekdaj naši predniki zlagali kranjiče. Pri snovanju mu je kot vzorec služil tako imenovani »listovni« panj nemšega učitelja Albertija. Temaljito ga je predelal in ga po večletnih poizkusih leta 1910 končno ponudil slovenski čebelarski javnosti. Zanj je napisal tudi navodila, v katerih je pojasnil, da novi panj ni idealen, ker idealnega panj ni mogočle narediti, je pa neprekosljiv za prevažanje na paše. Kmalu se ga je oprijel naziv »žnideršič« ali pa AŽ panj (skrajšano Alberti Žnideršič) in tako ga poimenujemo še danes.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja se je med slovenskimi čebelarji pojavila manjša skupina nezadovoljnežev, ki je smatrala, da je »žnideršič« zastarel, in da bi bil vendarle že čas za uvajanje nakladnega sistema panjev, predvsem Langstrotovega, ki ga s kratico imenujemo tudi LR panj. Tisto obdobje imenujemo tudi čas »panjske vojne«, ki pa ni prinesla kakšnega večjega preobrata. Až panj je danes še vedno enako priljubljen, kakor je bil pred sto leti. In zanimivo, zanj so se začeli zadnje čase zanimati tudi tuji čebelarji. Pred tremi leti je pripeljal v Slovenijo na strokovno ekskurzijo prvo skupino čebelarjev iz Amerike naš rojak Mark Simonitsch. Obiskali so več naših čebelarstev in ko so videli, s kakšno lahkoto opravlja čebelar preglede čebeljih družin v AŽ panjih in da pri delu lahko celo sedi, da se torej sploh ne utrudi, so navdušeno vzklilknili: »To je idealen panj za nas starejše čebelarje, ki nas je vedno več, ne samo v Ameriki, ampak v vsem razvitem svetu. Z njim bomo lahko čebelarili še v visoki starosti.«

Že prvo leto so uvozli v ZDA zabojnik, napolnjen z »žnideršiči«, ki so jih ameriški čebelarji kljub visoki ceni dobesedno razgrabili, letos pa je šel čez veliko lužo že tretji zabojnik naših panjev. Prof. Janko Božič z Biotehnične fakultete v Ljubljani je že drugič v zadnjih dveh letih obiskal ameriške čebelarje in tam predaval o tehniki čebelarjenja v našem panju. Za njihove potrebe je napisal celo priročnik v angleščini. In zadnja novica. Pri piscu teh vrstic se je nedavno mudil polkovnik Todd A. Scattini, ameriški vojaški ataše, akreditiran pri ameriški veleposlaništvu v Ljubljani. Povedal je, da bi mnogi ameriški vojaški veterani, med katerimi je veliko invalidov, radi čebelarili, toda nakladni LR panj jim tega ne omogoča. Ko pa je videl fotografijo slovenskega čebelarja iz okolice Pivke, ki je brez obeh nog in na vožičku uspešno čebelari z dvajsetimi AŽ pani, je prišel na idejo, da bi bil slovenski panj idealen tudi za ameriške vojne invalide. In še to: ne samo ameriški, zanj se zanimajo španski, francoski in še posebej italijanski čebelarji. Za slednje smo imeli letos na Goriškem že nekaj praktičnih delavnic, za drugo leto pa jih pripravljamo še več.

S slovenskimi panji so ozko povezani tudi kranjski čebelnjaki. V naši deželi jih je preko 10.000 in so marsikje prepoznavni znak Slovenije, podobno kakor cerkvice na gričih in hribih. Čebelnjake so imeli nekdaj tudi v nemško govorečih deželah, v Avstriji, Namčiji in Švici, toda pred pol stoletja so začeli tam uvajati ameriški nakladni sistem, ki ne potrebuje skupne varne strehe čebelnjaka, zato so ti počasi izginjali. Še največ se jih je ohranilo v Švici, toda tisti se že na zunaj ločijo od naših, posebej po obiki strehe. Erika Mayr, predsednica čebelarskega društva Charlottenburg-Wilmersdorf, enega od 14 čebelarskih društev v Berlinu, pravi, da smo Slovenci lahko srečni, ker nam je uspelo ohraniti dragoceno kulturno dediščino naših prednikov, kar pa nemškim zaradi nekakšnega napredka ni bilo dano. Čebelnjak predstavlja za čebelarja kraj, kamor se rad umakne in kjer se umiri. Vedno več je takšnih, ki so svoje čebelnjake preuredili v nekakšne apiterapevtske komore, kjer lahko njihovi prijatelji in znanci vdihavajo zdravilni aromatični zrak, ki veje iz panjev. Čebelnjaki torej niso le manjše ali večji hišice, v katerih so čebele varne pred dežjem, vetrom, mrazom ali poletno pripeko, ampak postajajo pravi sanatoriji, v katerih se človekov duh in telo dobro počutita.

0bcbb6b0-4033-44f2-bdb0-110628ee1cc8

5fc3bb74-990e-4f2f-80a1-592b4345e9e7

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani