Branko Železnik

»Za slikarstvo je pomembna kilometrina.«

Branko Železnik je v Zasavju pustil močan pečat na področju kulturne in športne dejavnosti. Več kot 12 let je kot predsednik uspešno vodil Plavalno društvo Rudar Trbovlje, nato pa ga je usoda ponesla na področje likovnega ustvarjanja: najprej je prevzel vodstvo Društva revirskih likovnih umetnikov Relik, danes pa opravlja predsedniško funkcijo v Zvezi likovnih društev Slovenije (ZLDS), ki je znana predvsem po organizaciji zdaj že tradicionalne prireditve Zlata paleta. Ob vseh teh dosežkih pa Železnik še vedno ostaja skromen in prizadeven za nadaljnji razvoj likovne umetnosti v Zasavju.

Z nastopom predsedniške funkcije v društvu Relik leta 2001 ste zakorakali na področje likovne umetnosti. Se spomnite svoje prve slike?

»Najprej moram poudariti, da pred letom 2001 sploh nisem slikal oz. nisem niti kazal nekih večjih ambicij po umetniškem ustvarjanju na tem področju. Še več; v mladosti sem bil s strani likovnih učiteljev deležen mnenja, da nimam žilice za slikarstvo. Kmalu po mojem imenovanju za predsednika Relika pa sva se z ženo udeležila likovnega tekmovanja Ex Tempore v Piranu, kjer sem si bolj za šalo kot zares kupil platno in ustvaril svojo prvo sliko, na kateri je bila upodobljena mestna arhitektura.«

Kakšne teme pa vas kot likovnega ustvarjalca najbolj pritegnejo?

»Ker sem po naravi bolj športen tip in me zanima tudi področje matematike, sem se usmeril predvsem v slikanje arhitekture in objektov. Vedno mi je bilo lažje zajeti podobe neke hiše kot pa ustvarjanje portretov oseb in živali.«

Po dolgoletnem predsedovanju plavalnemu društvu ste nepričakovano vkorakali na področje umetnosti. Kako bi opisali ta preskok?

»Šlo je za splet okoliščin, katerim sem se moral prilagoditi. Proti koncu svojega mandata v plavalnem društvu sem sklenil, da prepustim predsedniški stolček mlajšim generacijam, saj so se časi spreminjali, prav tako pa sem čutil potrebo, da svoje življenje usmerim na druga področja. Mislim, da je moji odločitvi botrovalo tudi to, da sem bil celo življenje tako ali drugače zaznamovan z okoljem likovne umetnosti, še posebej s strani moje žene, ki je izhajala iz slikarske družine, tako da mi vonj po ustvarjanju z barvami le ni bil tako tuj. Poleg tega pa je bilo ob nastopu predsedniške funkcije društvo Relik v hudih finančnih težavah in je potrebovalo človeka z bolj izrazitimi vodstvenimi sposobnostmi ter odgovornostjo. Danes lahko povem, da mi ni niti malo žal, da sem se preusmeril na to področje, saj sem se ogromno naučil.«

Pa je dejstvo, da se pred tem niste aktivno ukvarjali s slikarstvom, koga zmotilo ali pa je bilo celo sporno?

»Niti ne. Žena in sin, ki sta takrat že sodelovala v Reliku, sta mi pomagala, da sem se lažje vklopil v nov način dela, seveda pa so bila na začetku izražena različna mnenja o tem, če bi bil primeren kandidat za predsednika. Na srečo je bil ta led hitro prebit in s pomočjo medsebojnega sodelovanja nam je uspelo obdržati društvo vse do današnjih dni. To je tudi tisto, kar je povezovalo moje predsedovanje v plavalnem društvu in Reliku; pomembnost timskega dela, brez katerega ne more delovati prav noben kolektiv.«

Kaj je po vašem mnenju tisto, kar naredi dobrega slikarja? Koliko resnice s skriva v izreku, da se kot slikar že rodiš?

»Za slikarja sta pomembna nadarjenost in v prvi vrsti tudi kilometrina. Lahko si še tako dober slikar, vendar če boš na leto naredil dve ali tri slike, ne moreš pričakovati večjega uspeha. Treba je biti dejaven ves čas in iskati nove načine ustvarjanja. Je pa res, da se dandanes mnogo ljudi ukvarja s slikarstvom, najverjetneje zato, ker so materiali, potrebni za ustvarjanje (barva, platno itn.), že praktično na dosegu roke in jih lahko kupiš že v malce bolj založeni trgovini.«

Kot predsednik ZLDS aktivno sodelujete pri organizaciji dogodka Zlata paleta, na katerem se podeljujejo priznanja za dosežke na področju likovne umetnosti. Kako se je kakovost slikarstva v vseh teh letih spreminjala?

»Pri Zlati paleti sodelujem že od samega začetka, čeprav sem aktivno vključen v njeno organizacijo od leta 2001 naprej. Kakovost del se po mojem mnenju iz leta v leto izboljšuje, s tem pa tudi kvantiteta oz. število likovnih umetnikov. Če le povem nekaj številk; v vseh teh letih je bilo v okviru Zlate palete ustvarjenih od 9 do 10 tisoč likovnih del, razstavljenih pa je bilo več kot 2 tisoč. Tukaj bi rad izpostavil svoje nestrinjanje z delitvami na akademske in amaterske slikarje, saj je zadnja leta ta meja vse bolj nejasna; z gotovostjo lahko rečem, da se ogromno del amaterskih slikarjev primerja ali pa celo preseže tista, ki jih ustvarijo akademiki.«

Ste se pri ocenjevanju del kdaj znašli v situaciji, ko ste neki sliki priznali kakovost, vendar pa se vas osebno ni dotaknila?

»To se velikokrat zgodi, saj imajo vsake oči svojega malarja. Mogoče imam to srečo, da večinoma pobirajo nagrade in certifikate tiste slike, ki so tudi meni všeč, zato mi ta dilema zaenkrat ne predstavlja večjega problema. Objektivno ocenjevanje je seveda zahtevno, toda ne nujno nemogoče; jaz recimo ne čutim želje po slikanju rož ali lončnic, vendar pa si z veseljem ogledam tako sliko.
Zame je vsako likovno delo kakovostno, čeprav mi tematsko ni preveč blizu. Sam sem dovzeten za slikanje arhitekture, vendar pa z veseljem pasem oči ob kakšnem portretu, ki se ga sam ne bi nikoli lotil. Ampak kot sem rekel; v tem trenutku mi ocenjevanje del ne predstavlja večje težave.«

Predsednik društva Relik ste bili vrsto let, zdaj je funkcijo prevzela vaša hči Kaja. Kako se je društvo v vseh teh letih spreminjalo?

»Do društva sem vedno čutil odgovornost, saj se pogosto zgodi, da kolektivi razpadejo zaradi slabe organizacije ali pomanjkanja interesa. Z razvojem društva sem zelo zadovoljen, imamo veliko nadarjenih umetnikov, ki dosegajo vidnejše uspehe na področju likovnega ustvarjanja, prihodnost pa seveda ostaja odprta. Kaji pri vodenju društva puščam proste roke, saj sta se tudi način komuniciranja in organizacija dogodkov spremenila. To je posledica današnjih časov, ki so vse bolj vezani na elektronske medije; stiki se danes ohranjajo prek računalnika, mobilnih telefonov, družabnih omrežij itn. Navkljub temu pa se mi zdi, da je osebni stik še vedno najpomembnejši in da brez njega nobeno društvo ne more dolgo obstajati. V Reliku se močno trudimo, da bi tak način komuniciranja tudi ohranili, obenem pa se prilagodili trenutnim časom.«

Katera barva vam je najljubša in zakaj?

»Rdeča. Zaradi barvne slepote je moj spekter barv precej zožen in večkrat se zgodi, da različnih odtenkov iste barve sploh ne vidim. Rdeča mi je bila že od nekdaj ljuba, čeprav ne znam pojasniti, zakaj. Mogoče zato, ker je barva, ki pride bolj do izraza kot druge.«

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani