Barbka Špruk

Hudo psihično nasilje v srednji šoli je pobralo svoj davek

Barbka Špruk, danes uspešna ženska, ki je bila kar 20-krat hospitalizirana v psihiatričnih bolnišnicah. Pogum, neomajen optimizem in izostren čut za sočloveka. Tako bi lahko podpisali 33-letno Barbko Špruk, danes samostojno in uspešno žensko, ki je bila v mladosti kar 20-krat hospitalizirana v psihiatričnih bolnišnicah. Po večkratnih poskusih samomora med zdravljenjem s psihiatričnimi zdravili in osmih letih sizifovskega vztrajanja v neuspešnem zdravljenju je sama stopila na pot življenja, se pogumno spopadla z depresijo in opustila psihiatrična zdravila, ki so, kot pravi, pohabljala njen um in telo. Kot ptič feniks se je dvignila iz lastnega pepela strahu, neuspešnih hospitalizacij in psihoaktivnih tablet ter pogumno podala roko življenju, ki ga zdaj najbolj osmišljata pomoč in svetovanje ljudem v stiski.

»Krivica, ki jo doživi otrok, se zaseka v mlado srce ter ostane tam za zmerom neizbrisljiva,« je nekoč zapisal veliki literat Ivan Cankar. Kaj je vašega duha tako ranilo, da ste se v komaj dobrih dvajsetih letih zatekli po strokovno pomoč v psihiatrično bolnišnico?

»Moje otroštvo je bilo zelo lepo. Rada sem hodila v osnovno šolo v Komendi, kjer sem uživala v krogu sošolcev in sošolk. Bila sem sprejeta in nasmejana. Kalvarija pa se je začela z vstopom v srednjo aranžersko šolo v Ljubljani, kjer sem doživela osebni polom. Bila sem tarča posmeha sošolcev in sošolk, ker sem bila preprosta, motil jih je moj gorenjski dialekt, križ za vratom … Domačim in prijateljem si o svoji stiski nisem upala govoriti, bilo me je sram, ker so me poznali kot veselo in trdno. V najstniških letih sem, kot številni mladostniki, prišla v konflikt še s starši. Počasi je šlo vse navzdol. Križ hudega psihičnega nasilja v srednji šoli je terjal svoje. Zlomila sem se. Skrivala sem to bolečino, ker me je bilo tako sram, da se ne da povedati. Ko sem končala srednjo šolo, sem se povsem zaprla v domačo hišo, nisem si upala niti stopiti ven, saj sem se bala srečati sošolke in sošolce, ki so me zbadali.«

Kalvarija neuspešnega zdravljenja se je vlekla kar osem let, dokler ji niste naredili konca sami. Česa vse ste bili deležni?

»Pri prvi hospitalizaciji so me prisilili v jemanje psihiatričnih zdravil; vedno bolj so me omamljala in me potisnila v peklenski krog, iz katerega je izredno težko izstopiti. Psihiatrična zdravila te, kot vsaka druga droga, priklenejo nase in pohabljajo. Zato se vedno znova vračaš. Pri skoraj vsaki hospitalizaciji je bil drug psihiater, ki je postavil novo diagnozo in predpisal več tablet. Diagnozo so postavili v nekaj minutah, brez temeljitega pregleda in pogovora. Ko sem dvignila kartoteko v psihiatrični bolnišnici Polje, sem se prav nasmejala. En psihiater je celo napisal, da “imam intuicijo”, ker mi ni verjel, da mi je pisal nekdanji predsednik Milan Kučan, ki sem mu ob svoji samostojni slikarski razstavi poslala povabilo, saj se za dušo ukvarjam tudi s slikarstvom. In kot sem vam pokazala, mi je resnično pisal. To potrjuje, da ne znajo poslušati, še manj pa videti v dušo človeka, v katero dejansko ne more videti nihče.«

In prav pogovor in razreševanje vzrokov za stiske je tisto, kar ste v vseh teh letih zdravljenja najbolj pogrešali.

»Res je, tega ni bilo. S pogovori so mi še najbolj pomagali sopacienti, največ pa domači, predvsem mami in njena velika ljubezen. Ugotovila sem, da psihiatri nimajo dovolj znanja, da znajo le pisati recepte in kaznovati, že samo, če si na primer prehitro govoril ali hodil. Bog ne daj, da si bil dobre volje, so te že napadli s kapljicami haldol, po katerih ne čutiš rok in nog. Nehumano. Nečloveško zdravljenje, ki vodi človeka v prepad. Bili smo kot piščanci na tekočem traku. Žal. Kdor je zvozil trak, je preživel. Kdor ga ni, je pač umrl. Žalostno, a resnično.«

Zdaj že sedem let živite polno življenje brez psihiatričnih zdravil in opozarjate na nepravilnosti, ki se dogajajo za zidovi psihiatričnih bolnišnic. Neverjetno se zdi, da se v 21. stoletju pri nas še vedno uporablja ponižujoča praksa, kot je prisilni privez. Kako to vpliva na osebo, ki je že sicer v hudi stiski?

»Grozno. Takrat se mi je povsem zrušil svet. S “soborci” smo se družili, prepuščeni smo bili drug drugemu, dejansko smo se “zdravili” med seboj, dokler ni prišla usodna ura, ko je sestra zavpila: “Gremo v vrsto!” Bila sem šokirana, nisem vedela, čemu zdravila, saj sem prišla prostovoljno, zato sem jih avtomatsko in vljudno odklonila. Ker sem jih zavrnila, so se fizično spravili name medicinski tehniki in sestre ter me dobesedno kot prašiča vlekli v drugo sobo ter me za roke in noge privezali z jermeni na posteljo. Jokala sem in kričala, a nič ni pomagalo. Privezana sem bila vsaj tri dni, samo zato, ker nisem hotela vzeti tabletk. Hvala Bogu so me sopacienti skrivaj obiskovali in me prosili, naj se ne upiram, sicer bo še huje.«

Prestali ste kar 20 hospitalizacij. Pod vplivom medikamentoznega zdravljenja ste začeli celo halucinirati in izgubljati razum. Katere stranske učinke so še imela ta zdravila?

»Pred vstopom na psihiatrijo sem imela dober spomin. Po jemanju psihiatričnih zdravil, od uspaval, pomirjeval do antidepresivov in antipsihotikov, pa sem začela veliko pozabljati. Pridobila sem tudi do 15 kilogramov in postala zabuhla. Še hujše je bilo zastajanje blata. Pomagalo ni nobeno odvajalo, tako da so me klistirali s cevjo. Moje gibanje je bilo zelo počasno, čustev pa sploh nisem imela več. Živi mrlič. Zdravila so povzročala hude napade tesnobe in panike, slina mi je tekla iz ust. Ker sem se zaradi zdravil včasih preveč tresla in mi je oči potegnilo navzgor, so mi dali še akineton – zdravilo proti stranskim učinkom. Skratka, zdravilo na zdravilo. Nekega večera so mi sestre dale prevelik odmerek. Slišala sem vpitje: “Barbka se ne zbudi, kličite predstojnico!” Spomnim se njenih besed: “Pustite jo do jutra, bomo videli, kaj bo.” Ker sem bila tako zadeta, sem najprej celo mislila, da me je rešila, v zahvalo sem ji narisala sliko Marije z Jezusom. Šele pozneje sem dojela, kaj so mi storili. Drugi pacienti pa so mi povedali, da so me komaj rešili.«

Barbka foto 2

Pod vplivom zdravil ste večkrat delali samomor. Zadnji poskus, ki ga je vaše srce po čudežu preživelo, je bil med jemanjem cymbalte, ki danes v Sloveniji velja za najpogosteje predpisani antidepresiv.

»Pod tem antidepresivom sem več kot stokrat dnevno dobila misli na samomor. Nenehno so se mi vsiljevale misli, da se moram ubiti. In res, nekega dne sem se “najedla” uspaval in cymbalte. Komaj so me rešili. Takrat mi je prvič postalo povsem jasno, da je to blaznost, v katero me pehajo psihiatrična zdravila, in da je moja edina možnost preživetja, če stvari vzamem v svoje roke, odvržem vse tablete ter ne iščem več pomoči na psihiatriji.«

Kaj je vam najbolj pomagalo pri odvajanju od zdravil?

»Delo, delo in še enkrat delo. Veliko aktivnosti, čiščenje, pospravljanje, pomoč na domači kmetiji. Veliko sem tekla, brala spodbudno literaturo. Pomagala sta mi pisanje dnevnika in slikanje. Samo da sem preusmerila negativne misli. Bilo je grozno težko opustiti zdravila, živela sem iz trenutka v trenutek. Pojavili so se hudi odtegnitveni simptomi, a sem vztrajala in k sreči mi je uspelo. Sčasoma sem spoznala moč misli in da človek lahko vpliva nanje, jih oblikuje.«

Psihiater, ki je prav tako dajal prednost moči misli in psihoterapiji že v prvi polovici prejšnjega stoletja, Viktor Frankl, ki je preživel celo holokavst, je menil, da »človek zmore biti močnejši od zunanje usode in vsak dan stoji pred odločitvijo, ali bo iz svojega trpljenja napravil notranji uspeh«. Vam je uspelo. Vaše poslanstvo je pomagati in svetovati ljudem v stiski, o svoji osebni izkušnji predavate po Sloveniji, pripravljate različne delavnice.

»Ljudje so zelo veseli, ko naletijo na nekoga, ki je sam premagal depresijo. Jaz sem se osredinila predvsem na tiste, ki se spopadajo z depresijo in so v moji zgodbi našli sebe. Ni enostavno, ker so že več let otopeli od pomirjeval in antidepresivov. Name se obračajo tudi številne žrtve psihiatričnega zdravljenja in nevarnih stranskih učinkov teh zdravil. Ampak kjer je volja, je tudi pot. Vedno pravim, da je zdravje v nas samih in v naravi. Človek se mora soočiti s svojimi strahovi in ponovno najti ravnovesje med dušo in telesom. Vsakega skušam naučiti poslušati sebe, le on sam je lahko zdravnik svoje duše. Samo slišati jo mora.«

Pri svetovanju poudarjate predvsem moč pogovora, ki ste ga sami tako pogrešali.

»Pogovor je nujen, tako kot spodbujanje ljudi in kovanje načrtov za prihodnost. Kar je bilo, je bilo. Hodimo naprej, ne nazaj. Najbolj sem vesela, če sodeluje vsa družina ali pa vsaj kakšen prijatelj tistega, ki poišče mojo pomoč. Vesela sem, ko me obiščejo mladi pari, ko fant ali dekle želi pomagati svojemu partnerju, in skupaj se veselimo malih korakov.«

Nedavno ste spregovorili tudi na mednarodni konferenci o deinstitucionalizaciji.

»Deinstitualizacija je več kot nujna. O tem je že vrsto let pisal tudi profesor dr. Vito Flaker, aktivist na tem področju, ki dobro ve, da današnji sistem pušča za seboj ogromno pohabljenih življenj. V Sloveniji je zaprtih več kot 30.000 ljudi in v javnih ustanovah, vključno s psihiatričnimi bolnišnicami, se dogaja preveč kršitev. Rešitev vidim v aktivnem bivanju v naravi, na kmetiji, s temi ljudmi se je treba veliko pogovarjati, jih spodbujati, razreševati probleme iz preteklosti in jim pomagati načrtovati prihodnost, pač v skladu z njihovimi možnostmi.«

V tem ponorelem neoliberalističnem in razosebljenem svetu ni nič čudnega, da se človek zlomi pod imperativi uspeha, materialnih dobrin in »užitka«. Kljub temu je pri nas psihiatrično zdravljenje še vedno nekakšen tabu.

»Sama nisem imela nikdar problema s tem, da sem bila na psihiatriji. Prvič sem celo prostovoljno prestopila prag bolnišnice, bolj iz mladostniške stiske, upora. Je pa res, da sem se morala s kartoteko “skrivati” pri delodajalcih. Kakšen posel je padel v vodo, a sem se naučila, da je vse za kaj dobro. Skoraj vsi moji najstniški prijatelji so me takrat zapustili. Saj razumem, najbrž so se ustrašili, ker je pri nas še vedno zakoreninjena miselnost, da je z nekom nekaj zelo narobe, če se znajde na psihiatriji. Kljub vsemu sem vesela, da je Bog oziroma vesolje položilo breme psihiatrije na moj hrbet. Bog je vedel, da bom ta križ nosila optimistično in pogumno.«

Kakšna je Barbka danes? Delujete zelo radostno, ustvarjalno in pogumno.

»Zadnjih sedem let je moje življenje res radostno in pestro, končno živim svoje sanje. Svetujem o moči pozitivnega razmišljanja, ki je meni spremenilo življenje, predavam in se veselim vsakega dne posebej. Kujem načrte za prihodnost. Predvsem pa živim danes. Vsak dan je zame velika hvaležnost in veselje. Vesela sem, da imam nekaj res tesnih prijateljev in da sem spet našla stik s svojo družino, ki mi jo je psihiatrično zdravljenje skoraj vzelo.«

Kakšno je vaše sporočilo psihiatrom?

»Ljudje smo duhovna bitja s čustvi, v stiski pogosto potrebujemo vse kaj drugega kot kup tablet. Naj bodo človek človeku. Vsi smo enakovredni. Nihče ni varen pred čustvenim zlomom. Sama poznam tudi dva psihiatra v Sloveniji, ki sta se žal zlomila in napravila samomor.«

Kaj pa ljudem v stiski?

»Verjemite, vedno verjemite, da bo tudi za vas posijalo sonce. Vsak dan je priložnost za nov začetek. Začeti je treba z majhnimi koraki. Če je meni uspelo prebroditi najhujše boje svojega življenja, potem lahko tudi vam. Le odločiti se je treba in v to verjeti.«

© 2015 Novičarski portal Sr(e)čno Trbovlje

Na vrh strani